O meni

Moja fotografija
Slovenia
Po poklicu sem krajinska arhitektka, v srcu pevka. S svojim delom želim na vse druge ljudi prenašati sporočilo: »Pozitivnost, odgovorno delo, čudenje in ljubezen. To je vsebina, ki naj napolni moje in tvoje srce!« (foto: Janez Kotar)

sobota, 2. avgust 2014

Vzponi in padci neke podjetnice – drugič

*Med branjem te objave priporočam poslušanje pesmi skupine Slovenska gruda Tolažba za raztresene bisere, ki je dostopna tudi v moji FB skupini: Glasba, ki tolaži. Vabljeni, da se ji pridružite!

Že/šele dobra dva meseca sem uradno podjetnica. O tej poti sem razmišljala že dlje časa, se dodatno izobraževala v tej smeri in iskala ustrezen produkt, ki ga lahko za določeno ceno ponudim na trgu. Jezim se na fakulteto in šolski sistem, ker mi ni dal skoraj nič popotnice za samostojno podjetniško pot. To seveda nič ne pomaga, a trdim, da ni prav, da je tako! Ob odločanju za ustanovitev podjetja me je bilo strah in čutila sem, da nekaterih strahov enostavno ne morem premagati drugače, kot da se neham spraševati, kdaj je primeren čas, temveč podjetje ustanovim (tri, štiri, ZDAJ!) in se tako sproti začnem zares učiti podjetništva. Vesela sem, da sem se tako odločila.

Ne imejte iluzije, da lahko naredite vse naenkrat
Začelo se je (še kar obetavno) 27. maja 2014. Ob ustanovitvi podjetja sem imela vizijo, vendar je nisem napisala na papir, prav tako sem imela težave pri pisanju poslovnega načrta (no ja, že spet lahko povem, da nimam enega urejenega dokumenta), videla sem samo nešteto priložnosti (ker v resnici imam inovativne ideje!) in se po svoji stari grdi navadi lotila skoraj vsega naenkrat. Registrirala sem vse dejavnosti, ki izhajajo iz tega kar znam in zmorem oziroma dodala še tisto, kar dela moj bodoči mož, ki sem ga uradno »zaposlila« preko študentske napotnice. Imela sem nekaj strank, najmanj dve taki, ki si praktično lahko privoščita prav vse (in začela sem spoznavati, da so med ljudmi, ki jih imenujemo bogataši, tudi zares dobri ljudje) in najmanj eno tako, ki je izkazala ogromno zanimanja, a je bilo čutiti, da si mogoče mojih storitev enostavno (ŠE!) ne more privoščiti.

Pred kratkim: na obisku pri Slavici Prelog
Svoj marketing imam še zelo slab (na podlagi letakov ni bilo še nič odziva), morda tudi zato (še) ne zmorem zares narediti svoje magistrske naloge, kjer se ukvarjam prav s tem, česar na fakulteti nismo nikoli omenjali – kako zaslužiti (s krajino)? A tiste prave stranke vseeno (kar same?) prihajajo do mene, predvsem na podlagi preteklih sodelovanj ali projektov (prvi samostojni koncert v domači župniji, študentsko delo, prostovoljstvo, …). Pretekli mesec sem največ delala na tem, da prebijem led do tistih, ki mi bodo z nakupom omogočili dostojno življenje (tudi izven kroga FFF - Friends, Fools and Family) ter se ob tem sprašujem predvsem o tem, kaj lahko jaz dam v zameno?! To je prava pot, ki pa je še kar strma, vsaj v mojem primeru.

Podjetje je živ organizem, ki porablja in ustvarja
Že za tistih nekaj dni v maju sem plačala prve stroške, ki nastajajo redno mesečno, če smo ustvarili pravno osebo. Na podlagi te izkušnje lahko rečem, da ustanovitev podjetja z dejavnostmi, ki jih trenutno izvajam jaz, konec maja oziroma začetek poletja ni bil primeren čas (petje na porokah – glavna sezona je mimo, urejanje vrtov – ljudje gredo na počitnice …). Vendar tega ne bi vedela, če ne bi naredila te odločitve – morda svoje prve podjetniške napake. V kolikor ste na podobni poti, svetujem, da skrbno premislite o pravem času ustanovitve. Tudi konec meseca ni ravno ustrezen čas, saj bi se lahko v mojem primeru z ustanovitvijo na 1. junij 2014 izognila plačilu stroškov v višini vsaj 100 € in šla morda za ta denar na krajši dopust, ki ga letos poleti očitno ne bo. 

Pa je bila vseeno ta kreacija prav čudovita! V Sloveniji ima prav vsak to možnost (pod morda vedno ugodnejšimi pogoji) in še vedno zagovarjam, da je ustvariti svoj s.p. čudovita priložnost za vse mlade, ki neuspešno iščejo ustrezno delo. Povsem sama sem se odločila za svoje lastno podjetje in s tem sebi »nakopala na glavo« stroške vzdrževanja nečesa, kar je lahko breme ali pa velik blagoslov. Odločitev in odgovornost sta na moji strani. Kazalec uspešnosti se še vedno iz dneva v dan ziba sem in tja in žal ne morem reči, da sem poslovno uspešna. Zaenkrat ne, vendar se učim.

Če se sedaj sistematično lotim reševanja svoje še kar neugodne situacije, mislim, da je čas, da se obrnem na t.i. FFF, ki sem ga že omenila. Več o tem pa prihodnjič.



2 komentarja:

  1. Spoštovana Kristina, ne obupati že na začetku poti, kajti vsak začetek je TEŽAK.
    Kristina, gotovo poznate rek 'sreča je na strani pogumnih' in jaz želim, da bi jo imeli tudi vi - srečo!

    želim vama z Aležem lep večer, nočko!
    Slavica

    OdgovoriIzbriši
  2. Pravzaprav ne obupujem. Imam vzpone in padce, tako kot vsi drugi. Dokler bodo - bom živa!

    OdgovoriIzbriši