Vsako srce potrebuje dom - objava besedila za natečaj znane priloge Deloindom

Pred vami je nekoliko daljše besedilo, ki sem ga napisala za natečaj Pero in papir priloge Deloindom (priloga Dela in Slovenskih novic). Več o natečaju najdete tukaj. Žal je bila konkurenca za objavo v tiskani prilogi prehuda, zato pa se mi zdi fino, da objavim vsaj na blogu. Prijetno branje!

Sem dekle, ki si želi boljši in lepši svet. Kljub krizi in vsemu negativnemu, kar nas trenutno obdaja, verjamem, da je predvsem v Sloveniji možen napredek v smislu večje kakovosti življenja in bivanja ter blaginje njenih prebivalcev. Samo poglejte, kako čudovita je naša krajina! Kako čudoviti ljudje smo lahko Slovenci, ko končno prenehamo skrbeti le za lastno korist in z dobrim namenom stopimo skupaj. Sama imam številne pozitivne izkušnje, ki lahko zgornje trditve potrdijo, pa naj gre za delovne akcije in splošno delovanje raznih organizacij in društev, pomoč sosedov tistim, ki jo potrebujejo, ali pa za novoustanovljeno podjetje, kjer skupina sodelavcev ustvarja kakovostne produkte in storitve ter napoveduje nova delovna mesta.

Slovenska krajina je čudovita!

Moja zgodba, ki se na svojstven in preprost način nekoliko navezuje tudi na prilogo Deloindom, se začenja z akcijami zbiranja odpadnega papirja, ki smo jih imeli v začetku osnovne šole. To so bili pestri dnevi, ko smo otroci med seboj po tihem tekmovali, kdo bo pred šolo pripeljal več papirja, ki smo ga dobili v bližnjih vaseh. Kdor je imel »kule« (voziček, v katerega smo naložili papir in ga nato lastnoročno v skupini potiskali proti šoli) in veliko poznanih sosedov in prijateljev (z veliko papirja), je pridobil neko posebno čast, ki se je takrat mogoče sploh nismo zavedali. Delali smo za skupni cilj, se ob tem zabavali in včasih med odpadnim papirjem odkrili tudi kaj takega, kar smo si nato vzeli domov. Spominjam se, da sem že takrat zbirala revije in članke o urejanju doma ter razne kuharske recepte. Zagotovo sem se na ta način prvič srečala tudi s prilogo Deloindom in v njej že kot otrok odkrila marsikaj zanimivega.

Oče je bil izvrsten mizar in tudi sama sem se v domači mizarski delavnici veliko naučila. Že od malega sem trdila, da bom arhitekt za notranjo opremo. Tak poklic se mi je zdel nekaj idealnega, urejanje doma pa mi je bilo še posebej blizu tudi zato, ker so starši zidali hišo. Skupaj smo hodili na razne sejme, zbirali informacije in počasi uresničevali materialni del našega skupnega doma. Postopoma sem se naučila, da ima podjetništvo številne prednosti, seveda pa lahko doživimo tudi njegove grenke plati.

Proti koncu osnovne šole sem verjetno prav v prilogi Deloindom odkrila poklic krajinskega arhitekta in takoj spremenila svojo poklicno željo iz otroštva v prvi življenjski cilj: želela sem postati krajinska arhitektka, urejati vrtove in svoj delovni čas preživeti predvsem zunaj. To je še vedno moj sanjski poklic, ki ga ne želim nikoli zamenjati, saj sem v naravi, pri stiku z zemljo in mojimi ljubimi rastlinami preprosto srečna. Kot otrok sem imela celo svojo »lekarno«: med plohi lesa, ki so se sušili za uporabo v mizarstvu, sem sušila na travniku nabrana zelišča in nato pripravljala čajne mešanice po navodilih iz različnih knjig. Po končani gimnaziji in prvi bolonjski stopnji študija krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti v Ljubljani sem svoj poklicni cilj delno že uresničila. Študij sem nadaljevala z izmenjavo na Švedskem, trenutno pa me do končane druge stopnje študija loči le še magistrska naloga.

Morda sem imela nekoliko bolj boleče obdobje odraščanja od svojih kolegov, saj po mojem mnenju nikoli ni bilo dovolj časa za iskren pogovor in druženje med družinskimi člani. Družina se je počasi povečala na pet otrok in kot najstarejša hči sem vedno nosila velik del odgovornosti za mlajša brata in sestri. Čutila sem, da se moram dokazovati in boriti za pozornost in naklonjenost svojih staršev, zato sem bila vedno »ta pridna«. Veliko je bilo prepiranja in na tihem sem si že zelo mlada želela stran – »doma« se nisem dobro počutila. Naša družina je bila tudi v času mojega študija večkrat na preizkušnji, največjo spremembo pa je prinesla nenapovedana očetova smrt. Vse to sem napisala zgolj z namenom, da vsi skupaj razmislimo, kaj je tisto, kar nas naredi in ohrani zares srečne. Pri ustvarjanju doma pravzaprav sploh ni pomembno, kako ga opremimo, kakšne materiale in barve izberemo. Najbolj važno je, da ustvarimo tak dom, da bomo v njem resnično doma. Dom je torej tam, kjer se vsi člani družine dobro počutimo, še toliko bolje pa je, če je oblikovan po naših željah. Mnogi delajo velike načrte in se pustijo prepričati prodajalcem, da to in ono zares potrebujejo za lastno srečo. Preden se torej odločite, da si nekaj privoščite, dobro premislite, ali vas bo to resnično osrečilo ali pa gre le za polnjenje praznine, ki vlada v vas samih in v vaših odnosih z bližnjimi. Morda pa gre za tipično slovensko spodbujanje nevoščljivosti pri sosedih oziroma prazno dokazovanje, ki nikomur ne prinese nič dobrega?

Vsako srce potrebuje dom

Vsako srce potrebuje dom je naslov knjige, ki sem jo pred petimi leti, pri svojih dvajsetih, dobila v dar. Takrat še nisem vsega razumela, kar razumem zdaj, vendar me je vsebina knjige vedno znova nagovorila in pomirila, ko ni bilo nikogar, ki bi mi nudil tolažbo. Prebrala sem še ogromno drugih knjig. Z njimi sem odrasla, se naučila živeti tako, da sem danes srečna, ne glede na to, ali sem v družbi, z družino ali sama. Za prav vsako življenjsko izkušnjo sem še kako hvaležna. Zaradi vsega, kar se je zgodilo, sem to, kar sem. Pri svojih petindvajsetih letih tako že dve leti živim na svojem v najeti garsonjeri, imam čudovit vrt, dokončujem študij krajinske arhitekture, prepevam za svojo dušo in počasi ustanavljam lastno podjetje. Seveda bi se našlo še kaj, česar nisem napisala, saj sem človek, ki vedno dela tisoč in eno stvar.

In zakaj verjamem, da si Slovenija lahko privošči večjo kakovost življenja in bivanja? Strinjam se, da smo naredili že marsikatero napako (razpršena gradnja, kričeče fasade, prevelike hiše, v katerih nihče ne živi, parcele, ki se zaraščajo ali pa so polne navlake …), ki je morda razvrednotila del slovenskega prostora. Menim, da to ni dovolj velik razlog, da se ne potrudimo, da bi naredili kaj novega, da bi si upali želeti nekaj več. Spodbujam vas, da si vsi skupaj in vsak za sebe na nivoju lastnega doma in zadovoljstva s samim seboj ali celo širše – na nivoju svojega kraja, okoliša, države in sveta – iskreno želimo več. Premagajmo lastne stereotipe in strahove!

Slovenci smo delavni in sposobni ljudje, ki bi morali le povedati na glas, da si resnično želimo skupne blaginje. Na nas je, da si prizadevamo za tisto, kar si želimo imeti. Ko enkrat vemo, kaj si želimo, ter nekaj naredimo za to, da bi slednje čim prej dosegli, smo že na poti uspeha. Verjemite, da sem vse to preizkusila na lastni koži in lahko rečem, da rek: »Kjer je volja, tam je pot!« še kako drži tudi pri ustvarjanju boljših pogojev za življenje in bivanje. Žal se vse skupaj ne more zgoditi čez noč in nihče ne bo ničesar naredil namesto vas samih. Tudi jaz imam še vedno številne šibke točke, vendar delam na tem, da postanem tak človek, kot si želim biti. Poizkusila sem že marsikaj, kar ni obrodilo sadov, vendar sem z vsakim neuspehom bližje tistemu, kar si želim in iščem.

Jaz danes

V preteklem mesecu aprilu, ki je mimogrede mesec krajinske arhitekture, smo lahko prav vsi iz raznih medijev spoznali še vedno aktivno krajinsko arhitektko Juto Krulc, ki je praznovala svoj stoti rojstni dan. Njeno delo tudi mene navdušuje, še bolj pa cenim to, da v ljudeh išče iskreno lepoto. To je nekaj, za kar smo morda mislili, da smo kot družba za vedno pozabili. Verjamem, da se v vsakem človeku skriva mnogo dobrega in če temu dovolimo na površje, smo lahko prav vsi srečni.

Svoje življenjsko poslanstvo vidim v tem, da ljudem pomagam odkrivati pravo kakovost življenja in bivanja v zelo širokem smislu. Želim si, da izkoristite vse potenciale vašega vrta in sem vam pri tem pripravljena pomagati s svojim znanjem in izkušnjami. Končni izdelek je lep in funkcionalen vrt, ki je hkrati okvir in središče mojega, tvojega, vsakega doma! Poleg svetovanja glede načrtovanja in oblikovanja krajine se želim ukvarjati tudi s solopetjem. Ob posebnih priložnostih kot so svečani obredi (poroke, pogrebi) in drugi dogodki, želim na svoje poslušalce prenašati pozitivno sporočilo in veselje do življenja. Pozitivnost, odgovorno delo, čudenje in ljubezen. To je vsebina, ki naj napolni moje in tvoje srce!

Vsem ljudem sveta želim, da bi si znali in upali ustvariti dom po svoji meri, seveda z vsaj nekaj zelenja, ki navdihuje vsako dušo. Pri tem nam vsem skupaj lahko pomaga tudi priloga Deloindom, ki jo vsakokrat, ko mi pride pod roke, z veseljem prelistam.

Kriteriji kakovosti zunanjega prostora

Za sodobnega človeka ima kakovost življenja in bivanja velik pomen. V prostoru, za katerega menimo, da je kakovosten, se dobro počutimo. Lahko rečemo, da je kakovostno bivalno okolje temelj našega zadovoljstva. Na vrtu, v urbanem parku ali v naravnem okolju si naberemo novih moči za delo, ki ga opravljamo. Čisto, kakovostno okolje pozitivno vpliva tudi na zdravje ljudi, ki v njem bivajo.

Osem značilnosti kakovostnega zunanjega prostora

Na Švedskem so na univerzi za agronomske vede (SLU - Sveriges lantbruksuniversitet) ob raziskovanju pomena zelenega okolja za ljudi razvili metodo, po kateri je možno ocenjevati kakovost zunanjega bivalnega prostora. Več o tem v tabeli in v spodaj omenjeni reviji. 

Pogled slovenske družbe

Kakovost zunanjega bivalnega prostora ima velik vpliv na kakovost življenja ljudi. Zavedanje o tem tudi v slovenski družbi počasi raste, vendar se stroka morda še vedno premalo ukvarja s temeljnimi značilnostmi kakovosti bivanja. Pri nas namreč podobnih študij ne najdemo. V strokovnih krogih je na raznih natečajih za zunanje ureditve bolj kot zadovoljen uporabnik pomembna unikatnost izdelka, način predstavitve projekta in njegova umetniška vrednost.

Pestrost na domačem vrt ali v parku dosežemo z uporabo različnih rastlin. Uporabimo drevesa (listavce in iglavce), grmovnice in trajnice, če želimo tudi enoletnice. Tak vrt kar vabi k odkrivanju njegovih skrivnosti.

Okolje je kompleksen sistem z veliko elementi in lastnostmi, ki naj skupaj tvorijo skladno celoto. Izkušnja narave v zgodnjem otroštvu pogosto določa odnos odraslih ljudi do narave. Vsi si želimo, da bi imeli do narave zdrav odnos. Mladi v mestih premalo svojega prostega časa preživijo na prostem, kar vpliva na njihovo telesno in duševno zdravje ter odnose z drugimi ljudmi. Še vedno se premalo zavedamo, da so drevesa in ostalo zelenje pljuča naše Zemlje, ter da nam stik z naravo dejansko pomaga, da smo boljši ljudje.

Vabljeni h komentiranju.

Več: revija Moj mali svet, številka 05, letnik 45/2013