O meni

Moja fotografija
Slovenia
Po poklicu sem krajinska arhitektka, v srcu pevka. S svojim delom želim na vse druge ljudi prenašati sporočilo: »Pozitivnost, odgovorno delo, čudenje in ljubezen. To je vsebina, ki naj napolni moje in tvoje srce!« (foto: Janez Kotar)

sreda, 18. junij 2014

Načrt in izvedba balkonske zasaditve - naloga opravljena :)

Vas zanima kako se v rožmarin ujame Ljubljanski grad?

Foto: Aljaž Ravnjak

Naj vam tokrat povem zgodbo preko fotografij.

Ena najlepših ljubljanskih teras ...
in prazno betonsko korito.

Obisk pridelovalcev okrasnih rastlin in izbor materiala

Zadnje priprave pred odhodom na teren
Prevoz materiala in delovne sile :)
Pomočnik, ki ni od muh
Preizkus novosti na tržišču (bomo videli, kako se obnese)
Nekaj umazanije na rokah
Vse rastline na svojih mestih ...
še lubje in kamni ...

in zadeva izgleda prav fletno :)

Kaj pa menite vi?

Saj veste: vedno me lahko pokličete in prisluhnila bom vašim željam.



Načrt in izvedba balkonske zasaditve - nekaj se dogaja!

Se prav veselim, danes me čaka čudovit delovni dan. Kar poglejte si, kako se je začel. Zvečer objavim fotografije s terena!

Preverba zasaditvenega načrta doma

V glavnih vlogah:

Taxus media 'Hillii'

Pinus pumila 'Glauca'

Aster diffusus ‘Snowflurry’

Lavandula sp.

Rosmarinus sp.

Thymus sp.

Acer palmatum 'Fireglow'

Preverili pa bomo tudi tole novost na slovenskem tržišču: Urbanscape Green Cubes.

Gremo na teren!

petek, 13. junij 2014

Vzponi in padci neke podjetnice

Naj tokrat napovem, da bom skušala bolj pogosto pisati blog. Predvsem zato, ker rada pišem. To je le ena od odločitev, ki sem jih sklenila na podlagi udeležbe na dogodku MEET UP! Mladi uspešni podjetniki: izziv ali priložnost? v organizaciji Zavoda Ypsilon.

Počasi mineva drugi teden mojega podjetništva, 27. maja sem namreč ustanovila svoj s.p.. Koliko sem zaslužila v tem času, se verjetno sprašujete. Naj povem, da ni veliko. Ni po pričakovanjih. Lahko rečem, da drži to, kar je povedal izr. prof. dr. Jaka Vadnjal, dekan GEA College - Fakulteta za podjetništvo, ob nekem drugem podobnem dogodku: "Ko se lotiš podjetništva, načrtovane stroške pomnoži z dva, prihodke pa razdeli na pol." Predvsem se mi zdi, da to drži tudi v časovni razpredelnici, ne samo denarni.

Ne bom dolgovezila, ker je ura pozna, podjetnik pa si mora spočiti, če želi svoje delo dobro opravljati. Nekaj misli pa vseeno še zapišem. Kaj mi je danes (po celodnevnem delu za še kar obetaven posel) najbolj dalo misliti? 

Na dogodku smo govorili o tem, da je v Sloveniji eden glavnih problemov podjetnikov in ljudi, ki bi to radi postali, hudo nezaupanje. Ne da bolj malo zaupamo - da sploh ne zaupamo. Zaupamo morda sorodnikom in prijateljem, kaj več pa ... pri denarju se vse konča. Sestaviti ekipo, ki bo gonilna sila neke večje zadeve, je misija nemogoče, ker je vse udeležene strah, da bo nekdo nekaj zaslužil na njihov račun.

Moje mnenje okoli tega je, da je vzrok za nezaupanje seveda povsem naraven odziv na dogajanje, na plačilno nedisciplino in podobne štorije. Kar pa lahko trdim iz lastnega doživljanja okolja pa je to, da ne zaupamo, ker se v resnici ne znamo postaviti zase. Ker mi sami dovolimo, da nas nekdo izkorišča. Ko sebi postaviš ceno, te tudi okolica spoštuje, prej verjetno ne. Žal se je v tej mali državi to že prevečkrat pokazalo.

Slišali smo tudi, da je "fajn", če strahove spremenimo v izziv. Ko sem se tako večim ljudem predstavila, me je ena od organizatork pobarala, naj kaj zapojem. In ja, zapela sem. To je današnja zmaga!




ponedeljek, 9. junij 2014

ŽUPfeštica - poročilo :)

Preteklo soboto sem se kot podjetnica in ustvarjalka Kristina Angelika - po poklicu krajinska arhitektka, v srcu pevka - prvič predstavila širši javnosti tudi v živo. 

Sobotni del ŽUPfeštice, ki sem jo napovedala v prejšnji objavi na blogu, je minila v znamenju sonca! Pravzaprav je bil to prvi pravi poletni dan v Tivoliju letos. Bilo je vroče in nekaj manj ljudi, kot je bilo pričakovano (verjetno so Ljubljančani že pobegnili na morje), vendar vseeno zanimivo. Dogodek je (tokrat prvič v takem obsegu) nastal v organizaciji ŽUPice - ženska ustvarjalnica in povezovalnica; projekt, ki združuje različna ženska znanja. Med razstavljalkami in obiskovalci je bilo veliko zares zanimivih sogovornikov. Dogodek je povezovala novinarka Mateja Delakorda.

V sodelovanju s podjetjem Semenarna Ljubljana, d.d., kjer sem v začetku aktualne vrtičkarske sezone opravljala študentsko delo promotorke in svetovala na področju vrtnarjenja (semena, gnojila, balkonske rože, trajnice) sem zainteresirane obiskovalce seznanjala z nasveti za vrtnarjenje. Delila sem promocijske materiale (letake, semena, gnojila Valentin SMART) in z obiskovalci spregovorila o pomenu in kulturi slovenskega vrta. Obiskovalcem je bila še posebej všeč moja poskusna vertikalna greda jagod, veliko pa je bilo povpraševanja po tem, kako na balkonu gojiti zelišča in nekaj zelenjave.

V Sloveniji prepoznavam ogromno potenciala za blaginjo njenih prebivalcev in si prizadevam za višjo kakovost bivanja z načrtovanjem zelenih površin v skladu z načeli samooskrbe. Nekaj zaključenih in tekočih projektov sem predstavila na samem dogodku. Tudi na ŽUPfeštici se je s strani obiskovalcev pojavilo že tolikokrat slišano vprašanje, če imamo eko semena, ter eko to in ono? Ammm. Ja, seveda je možno tudi v Semenarni Ljubljana oziroma v njenih trgovinah Kalia, ki so po vsej Sloveniji, dobiti prave ekološke proizvode. Vendar se ob tem vprašam: "Po čem me ta oseba pravzaprav sprašuje?"

Semenarna Ljubljana ima svojo linijo ekoloških semen Valentin (BIO) in so kot zaupanja vredno podjetje (vsako podjetje pa ima tudi svoje pomanjkljivosti, kajne?) poleg že pridobljenih certifikatov za Valentin SMART EKO organsko gnojilo za vrt in okrasne rastline tudi v postopku pridobivanja ekoloških certifikatov za več ostalih produktov. Se pa ob poplavi eko produktov na trgu sprašujem, če je res potrebno, da kot kupci zahtevamo certifikate za prav vsako malenkost. Nekateri ljudje namreč dejansko v tem že zelo, zelo pretiravajo, trgovci pa se na to odzivajo z najrazličnejšemi (tudi samooklicanimi) certifikati ali pa certificirane produkte (skoraj brez potrebe) zgolj mastno zaračunajo.

V kolikor bi radi živeli zdravo, je rešitev v tem, da se sami naučite pridelati svojo hrano. Zasadite si svoj vrt. Lahko je to za začetek le ena gredica ali vrtnarjenje na balkonu. Največ se namreč naučimo sami in po zgledu izkušenih - lahko so to naši prijatelji, babice, tete, sosede ali nekdo, ki znanje trži, ker je v tem prepoznal svojo dodano vrednost. Zahtevajte izkušnje. Le tisti, ki so izdelek ali storitev preizkusili, vam bodo lahko jamčili za njegovo kakovost. Pozabite na certifikate in poskušajte sami še posebej o zadevah, za katere plačate, izvedeti čim več.

Tisto, kar zraste na mojem vrtu, vključno s tem, da si pridelam tudi nekaj čisto svojega semena, je zame osebno dovolj "eko", da za to ne potrebujem nobenega certifikata. Na vrtu se človek največ nauči tudi o podjetništvu, saj vsaka sezona na začetku zahteva kar nekaj našega truda, investicije v smislu nabave materiala, najema oziroma ureditve domače grede ob hiši. Zahteva nekaj našega časa in denarja. Pridelek je nato prepuščen na milost in nemilost vremena, mimoidočih, predvsem pa našega vzdrževanja in potrpežljivosti. Pa bomo ob neuspehu obupali? Ne, naučili se bomo nekaj iz tega in svoje znanje širili naprej. 

Seveda je prav, da ima vsak človek svoje mnenje, tako da ... vabljeni h komentiranju.




Foto: Aljaž Ravnjak









torek, 3. junij 2014

Okus vrta in vrtnic

Junija zacvetijo vrtnice, ki jim ljudje že od vsega začetka vrtne kulture priznavamo posebno mesto. Naj vam razkrijem, da vrtnice niso le prijetna dekoracija kot šopek na mizi, temveč jih lahko postrežemo tudi na krožniku. Ne verjamete? Čisto zares so »za pojest«!

Vrtnice se razlikujejo ne samo po barvi cvetov, temveč tudi po obliki (habitus) rasti, količini cvetenja, odpornosti na zmrzal in drugih značilnosti, ki so ujete v  določeni sorti vrtnice. Vrtnice iste sorte rastejo in cvetijo na povsem enak način, saj so zaradi nespolnega razmnoževanja genetsko enake. Glede na način uporabe jih ne ločujemo po sortah, saj je teh mnogo preveč, da bi si jih lahko človek vse zapomnil, temveč jih delimo v skupine kot so mnogocvetnice, čajevke, poliante, prekrovne vrtnice, rožni grmi in plezalke. V poplavi sort, ki so nastale z žlahtnjenjem, se zaradi izjemno lepega vonja cvetov in njihove unikatnosti počasi vračamo k starim sortam, tako imenovanim gartrožam. V trgovinah jih je težje dobiti, saj veljajo za nezanimive za trg, ker večina cveti le enkrat v sezoni (junija). Njihovo cvetenje je morda res kratko, a je takrat tako bujno, da nam zastane dih. Kot pravi poznavalec vrtnic Matjaž Mastnak: »Za vsako od želja se najde prava vrtnica, toda nobena vrtnica ne zmore vsega.«

Okus po cvetju
Avtorica slovenskega rodu Jelena de Belder-Kovačič je skupaj z Elisabeth de Lestrieux pred dvajsetimi leti izdala knjigo, ki nosi naslov Okus po cvetju. V knjigi posebno pozornost nameni prav vrtnicam, ki so njene najljubše rože, saj v sebi skrivajo zanimivo protislovje: privlačnost cveta in nevarnost, ki je skrita v bodicah. Cvetovi vrtnic so najprimernejši za pripravo sladic, saj imajo presni cvetni lističi rahlo grenko-sladek okus. V kolikor si želite poizkusiti vrtnice, vam v reviji Moj mali svet izdamo nekaj kuharskih skrivnosti mojstrice Jelene de Belder-Kovačič.

Več: revija Moj mali svet, številka 6, letnik 46/2014