Podjetno v svet podjetništva!

Dolgo se nisem nič oglasila. Lahko bi rekla, da imam za seboj zelo intenzivno obdobje življenja. Nekako sem namenoma opustila pisanje bloga, ker sem želela po svoji stari (slabi?) navadi z nečem začeti znova. Iz nule. Imela bi svojo spletno stran ... ampak že še pride na vrsto. Preselila sem se. Zaprla svoj prvi s.p. in "popredalčkala" svoje raztreseno življenje. Začela sem z iskanjem zaposlitve na Zavodu za zaposlovanje ... to je kraj, kjer se končajo sanje ... o ne. Zame že ne :)

Jutri že začnem z novo poslovno priložnostjo, dobila sem 4-mesečno zaposlitev na RRA Koroška. Poleg tega sem v novembru začela pisati članke o urejanju vrta in naravi za Slovenske novice (priloga Raj doma). Dogovarjam pa se še za eno podobno zadevo. Navdih: Petra Škarja!

Sploh ne morem povedat, kako zelo komaj čakam, da začnem s službo. Ti negotovi dnevi, ko ne veš, kako boš pokril svoje stroške, ubijajo dušo. Tudi petje, ki mi navadno pomaga, da zlezem ven iz svoje temne luknjice nima učinka. In nato posije sonce. 

Ste se ga danes naužili?

Vsaka pot konča se ...

Dragi prijatelji,

v prihajajočih novembrskih dneh imamo priložnost, da se vsak na svoj način poklonimo tistim, ki so tudi po smrti ostali v naših srcih. Pogrešamo jih, včasih se zdi, da brez njih nikakor ne gre. Spet drugič skoraj pozabimo nanje, ker mislimo, da bo tako lažje …

Sprejeti smrt kot darilo, ki ga vsak človek dobi »v paketu« že ob rojstvu, se zdi nepredstavljivo. Ko se pojavi kot dejstvo, smo žalostni, a pomaga, da se zares zavemo kratkosti našega življenja. To zavedanje nam daje možnost, da si izberemo povsem svojo pot, po kateri se namenimo.

Dovolite mi, da vas povabim na koncert z naslovom VSAKA POT KONČA SE … Po odmevnem koncertu v domači župniji v Ljubljani (Nebeški Jeruzalem, 5. 11.2013, župnija Štepanja vas) je tokrat priložnost, da se predstavim tudi na Koroškem, kjer si z možem Aljažem Ravnjakom ustvarjava skupen dom.

Svojega življenja si brez glasbe ne znam predstavljati. V njej najdem in delim čisto posebne občutke, Božji dotik. Je zahvaljevanje, prošnja in spomin. Vse to je moja, tvoja in naša GLASBA, KI TOLAŽI.

ISKRENO VABLJENI!

Vaša Kristina Angelika

Priljubljene krizanteme in mačehe

Včeraj je bil objavljen še en članek na temo urejanja grobov v časopisu Slovenske novice, do konca tedna pa izide tretja številka revije Pogreb ni tabu (brezplačnik).


Toplo vabljeni v naše svetovalnice, še posebej v Svetovalnico za urejanje grobov in žalno floristiko.

Pa lep preostanek tedna vsem!

Urejanje groba naj ne bo izkazovanje moči

Objavljen je prvi intervju z menoj na temo urejanja grobov. Vabljeni k branju.

Več: Večerova priloga Kvadrati, 13. oktober 2014

Pokopališče na avstrijskem Koroškem

Danes sem bila po spletu okoliščin (nedelja - družinski dan, a zaseden s pevskim nastopom mojega moža za predstavo z AFS France Marolt iz Ljubljane) v Avstriji. Na lep jesenski dan sem se z vso zbranostjo in pozornostjo sprehodila po malem pokopališču v kraju Sele.

Velika večina grobov je že urejenih z novo jesensko ureditvijo, prevladuje uporaba jesenske vrese, Calluna vulgaris v različnih barvah, nekaj pa je tudi grobov s kombinacijo trajnic in enoletnic.

Posebno pozornost sem tokrat namenila kipcem in drugim dodatkom, ki jih v Sloveniji nimamo veliko (vsaj ne toliko kot jih je na tem avstrijskem pokopališču). Če vas zanima, kaj vse sem videla, si oglejte spodnje fotografije. Morda dobite kako idejo tudi za ureditev vašega groba.

Sele - stara in nova cerkev

Pokopališče v objemu narave

V miren spomin

Krasna kombinacija cvetja v vazi in zasaditvi

Ptičje napajališče

Rožnata vrtnica, ki še kar cveti

Moj oktober je sončen!

Skrajni čas je, da se spet oglasim in moram vam povedati, da kot podjetnica super napredujem :)

Z oktobrom sem postala sodelavka Zavoda Pogreb ni tabu. Prihaja že tretja številka istoimenske revije, v kateri boste našli moj članek z naslovom Grob kot poslednji vrt. V okviru zavoda odgovarjam na vaša vprašanja v Svetovalnici za urejanje grobov in žalno floristiko.

Pred kratkim sem se zares preselila na Koroško, z možem zdaj urejava svoje stanovanje. Skupaj sva pred tednom dni nastopila na 20. dobrodelnem koncertu za Karitas Dravograd. Zaživel je tudi Koroški otroški pevski zbor Mohorjan, s katerim sem imela prvo vajo včeraj. Zbralo se je dobrih dvajset mladih pevcev, ki so še kako željni pevskega znanja in nastopanja. Skratka, veliko se dogaja in še več se bo!

V ponedeljek vam pa sporočim, v katerem tiskanem mediju lahko najdete prvi intervju z menoj.

Ljubite življenje in bodite sončno še naprej!

Nove smernice pri urejanju grobov

Kot krajinska arhitektka in pevka, ki svoje področje delovanja že nekaj časa združujem prav na pokopališčih (z urejanjem grobnih zasaditev in petjem na pogrebih), redno spremljam potrebe svojcev – potrošnikov in prizadevanja ponudnikov, da bi se slovenski trendi urejanja grobov premaknili v smer, ki vsem nam lahko prinese nekaj še kako potrebnih izboljšav. Naj bo ta članek vsem v spodbudo in razmislek, zakaj in kako bomo počastitev naših pokojnih opravili letos. Vsi imamo možnost, da ustvarjamo in gradimo nove trende, če s tem, kar je na voljo, nismo povsem zadovoljni.

Žal v pokopaliških dejavnostih mnogi vidijo zgolj zelo donosno poslovno priložnost, kar se izraža pri ponudnikih nekaterih cenenih (a pogosto tudi zelo dragih) prodajnih izdelkov in storitev pa tudi pri merjenju moči s preostalimi obiskovalci pokopališč z dolgo vrsto prižganih sveč in bogatimi cvetnimi aranžmaji, ki slej ko prej svojo »okrasno« funkcijo zaključijo v smeteh. Ekologija in posebna pozornost do narave, ki jo v zadnjih letih tako radi vpeljujemo v vse segmente našega bivanja (prehrana, oblačila, prevoz, naša bivališča), je na pokopališčih še vedno precej podobna tujki, ki ne ve, kdaj in kako se v neki ustaljeni družbi prav obnaša.

Grob kot osnovna celica pokopališča in samostojna celota

Preden se lotimo nove zasaditve na grobu, si na kos papirja sami ali pa ob pomoči strokovnjaka pripravimo podlago za idejno skico nove ureditve, ki jo najlažje narišemo kar na terenu, ko opravimo ogled trenutnega stanja in opravimo že omenjeno čiščenje obstoječih rastlin. V skico vnesemo mere gredic, kamor bomo posadili nove rastline, označimo mesta in imena obstoječih rastlin, preverimo pa tudi globino gredice, saj ta podatek še kako pomaga pri izboru pravih rastlin za trajnejšo ureditev groba in dobavo ustreznega ostalega materiala (zemlja, pesek).

Jesenska prenova je lahko priložnost, da se s sorodniki pogovorimo o morebitnih drugih elementih na grobu – morda se lahko tokrat za vedno znebimo umetnega plastičnega cvetja in preštevilnih ostalih okraskov. Pri tem nam je v pomoč priporočilo, da se odločimo za enega, dva ali tri simbolne predmete (to so lahko vaze, kipci, suhi cvetni aranžmaji in podobno), ki jih ohranimo zaradi simbolne vezi s pokopanimi. Večje število podobnih elementov lahko združujemo v skupine in iz njihove postavitve ustvarimo zgodbo, pri tem pa brez daljših pomislekov odstranimo tisto, kar je odveč.

Uporaba simbolike in trajne rešitve

Slikar naslika na platno podobo, ki postane popolna, ko na njej ni nič, kar bi lahko odvzeli ali dodali, ne da bi porušili njeno bistvo, a hkrati vsak gledalec vidi v njej svoje sporočilo. Prav tako ima grob, ki je urejen z ustreznim premislekom, svojo zgodbo. S simboli in posebej izbranimi (v pretežni meri trajnimi) rastlinami postane priča v prostoru, ki na svoj način nagovarja mimoidoče, še posebej pa žive svojce in prijatelje, ki se tukaj kdaj pa kdaj ustavijo in se spominjajo tistih, ki jih ni več med nami. Veliko primerneje je, če grob obiščemo zaradi želje po premišljevanju in spominjanju kot pa zaradi obveznosti urejanja. Naj bo tokrat vaš spomin na pokojnika raje neko pozitivno dejanje in ne le še ena mimogrede prižgana sveča na grobu.

Več: revija Moj mali svet, številka 10, letnik 46/2014

Tak grob ima svojo zgodbo. 

Njegova zelena, cvetoča podoba daje upanje in ohranja spomin.

O tem, kako razumem KONEC

V soboto sem bila na sejmu MOS v Celju - na poti v Ljubljano in na lovu za novimi poslovnimi priložnostmi. Žal sem zamudila okroglo mizo z naslovom: Blagovna znamka »I feel Slovenia« za dvig prepoznavnosti slovenskih produktov na tujem trgu, ker je bila na razporedu že kak dan prej. Udeležba na okrogli mizi bi mi verjetno močno koristila za pisanje magistrske naloge, ki je moj glavni cilj v prihodnjih dneh, tednih ... Pa sem vsaj dobila nekaj zelo koristnih kontaktov za svoj posel. Kupila sem tudi obe knjigi Petre Škarja, ki je ena mojih vzornic. In kaj me je danes spet odvrnilo od ukvarjanja z zaključkom študija?

Včeraj me je pretresla novica, da sta v vodni ujmi umrla mlada slovenska filmska igralka Lara Safran in njen bratranec Miha Baloh. Ogledala sem si napovednik filma, v katerem je Lara pustila svojo čudovito sled in iskreno verjamem, da sta bila oba mlada človeka mnogo več kot to, kar zdaj vidijo oči javnosti. Res je, sorodnici, ki je ni bilo težko najti na spletu, sem ponudila petje na pogrebu. Zakaj? Ker to delo opravljam s srcem in če se bodo odločili za to, bom zelo počaščena. Večina rednih bralcev ve, da sem zelo primerna oseba za stik z žalujočimi in zakaj, zato tokrat ne bom več pisala o tem.

Poslednji vrtički
Da še malo povežem vse skupaj. Konec preteklega tedna sem se dogovorila s podjetjem iz Velenja za sodelovanje na področju svetovanja žalujočim. Pripravljam članke in urejam vsebino za svetovanje pri urejanju grobov. Želim si, da bi bilo to moje trenutno "obštudijsko" delo v prihajajočih tednih, saj sem to že počela in zasaditve na grobovih si preprosto zaslužijo, da so nekaj več kot "štiri mačehe v vrsto".

Bolj podrobno boste o tem lahko prebrali oktobra ali spremljali preko različnih virov. Naj povem le še to, da sem čisto zares Kristina Angelika - po poklicu krajinska arhitektka, v srcu pevka še najbolj takrat, ko svoje poslanstvo združujem na pokopališčih: s petjem na pogrebih in z nasveti za urejene poslednje vrtove naših dragih. Sedaj vsi razumete, kako lahko združujem ti dve na prvi pogled nezdružljivi dejavnosti.

Gre za nas, ki smo še živi
Noben pogreb v resnici ni namenjen pokojniku, temveč nam, ki smo ostali. Na nas se obrača samo dejstvo smrti in nas izprašuje, kaj bomo naredili s preostankom svojega življenja. Kot berem v aktualni številki revije Sensa: "Smrti se pogosto bojijo tisti, ki niso polno živeli" (Manca Košir). Dodajam, da (pre)dolgo žalujejo tisti, ki ne verjamejo, da je duša umrlega srečna! Ne glede na to, ali je človek odšel mlad ali star. Ko sama pomislim na smrt, vem, da imam jaz še mnogo, mnogo nalog in izkušenj, ki jih želim opraviti v svojem življenju. In če jih ne? Jih bo pa kdo drug. Ko pomislim, da bi (mi) umrl kdo, ki ga imam iskreno rada ... boli. Ste prejšnjo poved prebrali z besedo v oklepaju ali brez? To je le navezanost in po svoje tudi egoističen pogled na vse skupaj.

Zamislite se nad svojim pogledom na te stvari in hvala za vsak komentar tukaj ali v živo z menoj oziroma s komerkoli. Moj namen je, da se začnemo o vsem tem končno odkrito pogovarjati. Želim si, da bi vsi živeli tako, kot je prav. Potem ne bi bilo žalovanja. Potem bi imeli raj na Zemlji in vsi bi bili preprosto srečni. 

Si kdaj zamislite svet brez prevar, vojn, katastrof, malomarnosti? 
Svet PREpoln ljubezni? Kaj pa naredite zanj?
Ko sem danes mimogrede prišla še do posnetka: Why I Think This World Should End, me je totalno zadelo: tudi jaz ne naredim nič ali pa blizu niča, da bi bilo na tem svetu, ki je naš skupen dom, kaj drugače. Pa bom, obljubim, ...

Ker ljubim! In to ne samo svojega moža. Ljubim svoje življenje, svoje prijatelje, družino, svojo državo, ... Ljubim zemljo in rože. Sonce na nebu, dež in vodo, ki izpira vse slabo. Ljubim sebe, svojega moža in otroke, ki si jih želiva imeti. Ljubim drevesa. In glasbo, ljubim vse, kar umre in nekoč izgine, ker se iz tega rojeva nekaj novega. Dobrega.

Pa vi?

Vzponi in padci neke podjetnice – tretjič

Ko sem napisala objavo Vzponi in padci neke podjetnice – drugič sem nekako napovedala svoje razmišljanje o tako imenovanem krogu FFF - Friends, Fools and Family. To je krog ljudi, ki te pozna in podpira. Ali drugače: to so tiste "veze", ki jih v družbi včasih neusmiljeno omenjamo kot nekaj slabega (po vezah dobiti službo ...). Pustimo zlorabe ob strani in recimo samo, da so lahko veze in (nova) poznanstva nekaj najlepšega, če jih gradimo iskreno in vztrajno. In moramo jih, če želimo preživeti, biti srečni in to srečo deliti.

"Če ne moremo delati velikih stvari, lahko delamo majhne z veliko ljubezni!"

To je geslo, ki sem ga prevzela za svoje vodilo po tem, ko se je moje življenje pred kratkim vsaj malce umirilo. Konec avgusta sem se poročila in vsak dan se zavedam, da imam zame najboljšega moža na svetu! Poročni dan je bil popoln, vreme krasno, družba pisana in vesela, družina mi je celo pripravila gosta presenečenja: na poroko je prišla moja draga sorodnica iz Amerike in me prišla pozdravit malo pred tem, ko sem se šla obleč v poročno obleko (na poroki njene mlajše sestre v letu 2012 sem prvič zares videla, kaj pomeni, če si sorodniki in prijatelji resnično znajo pokazat, da se imajo zares radi, se med seboj podpirajo ... obisk Amerike mi je tudi zato ostal v zelo lepem spominu in iščem priložnost, da jih ponovno obiščem). Moja bitka s solzami sreče je bila takrat za nekaj trenutkov izgubljena, a preostanek dneva (in noči) je vse teklo tako, kot je treba, omenjena sorodnica pa je veselo predstavljala vse tiste dobre duše, s katerimi sem nekje daleč od doma nekoč preživela nekaj najbolj čudovitih trenutkov svojega življenja.

Bilo je zares lepo in naj se na tem mestu še enkrat zahvalim vsem, ki ste nama pomagali pri organizaciji in izvedbi, vsem, ki ste se dogodka udeležili, ter vsem, ki ste bili z nama v mislih in nama tako ali drugače zaželeli veliko lepega.

Po poroki sva že v nedeljo zvečer odbrzela v Ljubljano, kjer sva imela z Aljažem pevsko vajo za nastop na prireditvi občine Škofljica. Skupaj sva s Special Orkestrom Lavrica zapela pesem Kako sva si različna in jaz sama ponovno tole pesmico. Po nekaj dneh prisilnega počitka (ko telo ne more več, se zgodi, da zbolimo), sem se začela spet trudit za poslovni napredek in mimogrede za prijateljico naredila te čudovite vizitke (prva in druga stran):

Prav ponosna sem, da lahko tudi jaz končno nekaj vrnem ljudem, ki so preprosto krasni in mi polepšajo številne trenutke življenja.

Da se vrnem k trikratnemu F-ju: Sestavljam seznam ljudi (Mimogrede vprašam: ima kdo kak pameten način beleženja osebne socialne mreže?), ki bi jih morda kdo lahko spravil pod naslov "poslovni partnerji". To so moji prijatelji in znanci, ljudje, ki znajo stvari, ki meni ne gredo, sorodniki, obstoječe in potencialne stranke, nekdo, ki "lajka" moje objave ... gre za socialno mrežo, ki jo pletem zato, ker želim to, kar sem, kar znam in kar želim narediti, deliti med vse, ki bi jih moji prispevki morda zanimali. Vem, da ne morem biti vsem všeč, pa vendar se najdejo pravi ljudje, ki v meni vidijo čudovite dosežke, ki se jih še sama kdaj težko zavedam. FFF naj bi bili ljudje, ki v podjetnika začetnika investirajo. Meni osebno največ pomeni to, da so z mano in mi namenjajo spodbudne besede. Tudi denar zato pooočasi :) prihaja in skladno z zmožnostmi se prav tako razvija moje malo podjetje in gradi socialna mreža, pri čemer pa brez vizitk ne gre! Na tokratni verziji moje vizitke (ki mi še vedno ni povsem všeč), sem pogumno že napisala ime nečesa, kar nastaja. To je nekaj, kar je večje od Kristine Angelike. Naj vam malo potešim radovednost s sliko:

Tako je, gre za logotip in sanje. Velike sanje! Vabljeni, da spremljate, če se bo res kaj razvilo iz tega.

Na že prej omenjen seznam moram v tem tednu dodati še Lucijo Veber, ki sem jo pretekli teden v Kunštn'ci spoznala na novo. Navdušila me je. Ker je kreativna, ljubiteljica lepega, morda bo nekoč moja pomembna stranka (imava podobno strast do naravne gradnje) in celo sodelavka. Do takrat pa bom delala male stvari z veliko ljubezni in se v čim večji možni meri posvetila končanju študija. Tokrat gre čisto zares.

Vrt Slavice Prelog v Ključarovcih

Slovenski vrt (v zelo širokem pojmovanju zapisane besedne zveze) se z dolgoletno tradicijo okrasnega vrta v Italiji, Angliji, Franciji in drugod v tujini sploh ne more primerjati. Slovenci smo žal še vedno šibki na področju vrtnega oblikovanja, nekaj vidnih dosežkov pa imamo bolj v smislu širitve vrtne kulture med lastniki vrtov, ki se združujejo v društva in druge interesne skupine (tudi na spletu). Svojega vrta ti ljudje navadno ne dojemajo zgolj kot statusni simbol, temveč preko izkušenj na lastnem vrtu, prebiranju literature in obiskov vrtov po Evropi in svetu s podobno mislečimi navdušenci delijo svoje znanje, izkušnje in tekmovalnost.

Kolaž okrasnih rastlin, ki navdušuje

Slovenski vrt nastaja kar brez načrta

Verjamem, da je lahko prav vsak slovenski vrt nekaj posebnega, le odpreti je treba oči in srce ter ozavestiti, da je vrt namenjen sobivanju človeka z naravo, ne garanju ali bahanju pred sosedi. Čeprav nimamo veliko vrtov, ki bi jih oblikovali pravi krajinski arhitekti, pa imamo v Sloveniji primere vrtov, ki si zaslužijo posebno pozornost, eden teh je zagotovo vrt gospe Slavice Prelog.

Steklenjak ob terasi

Po izobrazbi je gospa Slavica ekonomistka, in sicer kot upokojena uslužbenka nekoč dobro stoječega podjetja Radenska d.d., svoj vrt kljub številnim drugim obveznostim ustvarja že preko 50 let. Vrt, ki je bil kot »Slavičin eden« pred nekaj leti predstavljen v knjigi z naslovom Čudoviti vrtovi Slovenije, avtorjev Alenke Gorza, Sama Jereb in Tomaža Vesela pa tudi v raznih člankih, je po njenem pripovedovanju danes popolnoma drugačen. Vrt je namreč del narave, kjer se vse stalno spreminja. Vrt ji predstavlja nekaj, kar drugi iščejo v glasbi, športu ali zabavi.

Na dobrih 3000 kvadratnih metrih površine gospa Slavica ohranja in postopoma še kar razvija svoj vrtni raj, kjer najdemo številne zanimive, znane in manj znane rastlinske posebnosti. Vrt je obdan z živo mejo, vse skupaj pa deluje kot začaran gozd, ki obiskovalca vrta kar utopi vase, saj se zaradi zanimivega sloja podrasti komaj zavedamo prav tako čudovitega drevja nad nami.

Vse hortenzije so letos po precej topli zimi in 

nenavadno mokrem poletju čudovito uspevale

Začaran gozd zanimivih rastlin

Na vrtu, ki v krogu vrtoljubcev slovi kot najbogatejša zbirka okrasnih rastlin v Sloveniji, najdemo preko 200 različnih praproti, številne hoste, okrasne iglavce in drugo drevnino (dreni, sleči, nepozebniki, magnolije, …) ter seveda številčno zelo bogato zbirko cvetočih trajnic (maslenice, potonike, iskrivke, vijolice, zvončki in druge spomladanske čebulnice, telohi …). Čeprav boste tukaj prav v vsakem letnem času našli nekaj cvetočega, Slavičin vrt ni zanimiv samo v času cvetenja. Slovenci zanimivost vrta pogosto po krivici gledamo samo skozi razkošnost barv, oblik in vonja cvetočih okrasnih rastlin. Tisti, ki znajo občudovati najrazličnejše teksture rastlin in prelivanje zelenih odtenkov, bodo tukaj zagotovo navdušeni.

Več: revija Moj mali svet, številka 9, letnik 46/2014

Vsekakor je vrt vreden ogleda in v kolikor bi si ga želeli ogledati, ste vedno dobrodošli. Sporočite mi svoje zanimanje ali me povabite na ogled vašega vrta. Z veseljem bom predstavila še veliko slovenskih vrtov. To je tudi del mojega projekta: Slovenski vrt danes. Več o tem pa kdaj drugič.

Klepetanje z metulji

Pretekla nedelja je bila zame nekaj posebnega! Prvič v življenju sem bila zares na gori. Moj bodoči mož me je povabil na Stol in ker sem si pravzaprav vedno želela odkrivati gorski svet (pa žal ni bilo pravih priložnosti do sedaj), sem šla z veseljem, čeprav me je bilo strah, kako kaj moja ne-kondicija.

Najprej vstajanje ob treh zjutraj, nato vožnja do Mislinje, kjer smo se z ostalimi navdušenci (planinsko društvo Štajga) s kombijem in še enim polnim avtom odpravili na Gorenjsko. Ob bližini izhodišča smo iz doline opazovali "monštranco". Pešpot se je od Valvasorjevega doma začela s prvim čudovitim razgledom in se nato začela hitro vzpenjati. 

Ko smo prišli nad gozdno mejo, sem bila že precej utrujena. Ampak med gledanjem na vsak korak (res bi bilo nerodno, če bi si slaba dva tedna pred poroko zvila gleženj na primer) sem začela opazovati ta naravni skalnjak, ki ga je ustvarila Narava.

Ker sem zaostajala, sem postala slabe volje. Večkrat sem si morala ponoviti, da danes BOM dosegla cilj in tako sem nadaljevala pot. Z največjim veseljem bi si vzela več časa za opazovanje in fotografiranje gorskih cvetlic. Aljažu sem šele na poti nazaj zaupala, zakaj nisem preveč dobre volje. Vse je bilo enostavno čudovito, v meni pa je rasla žalost, saj tega, kar imamo, ne znamo spoštovati in občudovati. Koliko ljudi nedelje preživi v trgovskih centrih!?! Koliko ljudi sploh zares ve, da je Slovenija tako zelo lepa? Postala sem hvaležna, da sem lahko videla vse te lepote in že se veselim naslednje priložnosti, čeprav je bila pot navzdol še veliko težja kot prej na vrh.

V zadnjem delu poti smo se skupaj malo martinčkali na soncu in takrat sta me začela obletavati dva metulja. Najprej sem bila preprosto srečna in sem jih želela zgolj začutiti, ker prej nisem uspela začutiti cvetlic na gori. Ker njun obisk ni bil zgolj bežen trenutek, sem ju začela fotografirati. Preživela sem nekaj najbolj posebnih trenutkov življenja.

Metuljčki, metuljčki, metuljčki ...

Ostal je večen spomin in občutek, da sem nekaj posebnega, ker me imajo radi celo metulji. 

Trajna okrasna balkonska zasaditev

Tokrat sem v članku za revijo Moj mali svet predstavila načrtovanje in izvedbo balkonske zasaditve, ki je namenjena predvsem uživanju v poletju. Zasaditev vključuje uporabo nekaterih dišavnic, saj nam le-te zlahka pričarajo dišeči ambient, izbrali pa smo tudi nekatere druge rastline, ki čez vse leto skupaj gradijo zanimivo celoto.

Urejena zasaditev ob izvedbi

Na terasi, ki ima direktno južno lego, si lastniki želijo urediti trajno okrasno zasaditev, s katero bi bilo čim manj dela. Zasaditev naj bi bila zanimiva preko celega leta. Lastnikom je všeč rožmarin, ki je – kako zanimivo! – pri sosedu zimo brez problemov preživel na prostem. Torej si želijo tudi sami malo tvegati, sicer pa tako ali tako tudi trajna zasaditev potrebuje svojo bolj ali manj obsežno prenovo vsako leto. 

Opis situacije

Imamo prazno betonsko korito z notranjimi merami: 6 m x 75 cm, globina korita je 30 cm. Pri takih situacijah se krajinski arhitekti in vrtnarji vedno jezimo na arhitekte, ki v fasade večstanovanjskih objektov vključujejo korita, ki imajo res minimalne globine za korenine rastlin. Korito ima sicer urejeno odvodnjavanje, žal pa ni elegantne možnosti za ureditev kapljičnega namakanja ali zaloge vode, ki bi v taki situaciji bila nujna rešitev za žejne rastline. To je še posebej velika pomanjkljivost v primeru luksuznega stanovanja in uporabnikov, ki za vzdrževanje zasaditve sami načeloma ne skrbijo, zahtevajo pa maksimalno urejenost njihovega zelenega kotička.

Rešitev je v inovaciji

Če globina ni ugodna, pa imamo vsaj v širino dovolj prostora, da z zapolnitvijo celotnega korita z zemljo lahko upamo na ugodne razmere za rast (posebej izbranih) rastlin. Naj poudarim, da je treba v takih situacijah pozabiti na varčevanje s količino zemlje, četudi jo je treba v vrečah znositi v šesto nadstropje ali celo višje. Rastline v posameznih cvetličnih loncih, ki bi jih samo postavili v to veliko betonsko korito, bi se na sončni pripeki hitro pregrele. Korenine so v plastičnih ali glinenih loncih zaradi pretankega roba materiala enostavno preveč izpostavljene vplivom toplote (in mraza).

Dno korita smo v celoti prekrili s tkanino (filc), ki preprečuje spiranje zemlje skozi odtok. Na tkanino smo nasuli plitvo plast gramoza za drenažo in volumen korita zapolnili s kvalitetno zemljo za okrasne rastline, ki smo ji dodali tudi inovativno rešitev proti težavam s sušo: zelene kocke ali Urbanscape Green Cubes (zastopnik: Knauf Insulation d.o.o.).

Obljubili smo preprosto vzdrževanje

Prazno površino med rastlinami smo prekrili z lubjem in prodniki. Zasaditev za vzdrževanje tako ni zahtevna, saj smo izbrali rastline, ki bodo v danih pogojih dobro uspevale. Vse rastline razen rožmarinov so prezimno trdne in trajne, vendar lahko v ekstremnih vremenskih pogojih (huda suša, dolgotrajne padavine, izredno nizke zimske temperature) vseeno pride do težav, ki so predvidoma posledica nizke globine korita (30 cm).

Vzdrževanje torej ni nič posebnega. 

Več: revija Moj mali svet, številka 8, letnik 46/2014

Vzponi in padci neke podjetnice – drugič

*Med branjem te objave priporočam poslušanje pesmi skupine Slovenska gruda Tolažba za raztresene bisere, ki je dostopna tudi v moji FB skupini: Glasba, ki tolaži. Vabljeni, da se ji pridružite!

Že/šele dobra dva meseca sem uradno podjetnica. O tej poti sem razmišljala že dlje časa, se dodatno izobraževala v tej smeri in iskala ustrezen produkt, ki ga lahko za določeno ceno ponudim na trgu. Jezim se na fakulteto in šolski sistem, ker mi ni dal skoraj nič popotnice za samostojno podjetniško pot. To seveda nič ne pomaga, a trdim, da ni prav, da je tako! Ob odločanju za ustanovitev podjetja me je bilo strah in čutila sem, da nekaterih strahov enostavno ne morem premagati drugače, kot da se neham spraševati, kdaj je primeren čas, temveč podjetje ustanovim (tri, štiri, ZDAJ!) in se tako sproti začnem zares učiti podjetništva. Vesela sem, da sem se tako odločila.

Ne imejte iluzije, da lahko naredite vse naenkrat

Začelo se je (še kar obetavno) 27. maja 2014. Ob ustanovitvi podjetja sem imela vizijo, vendar je nisem napisala na papir, prav tako sem imela težave pri pisanju poslovnega načrta (no ja, že spet lahko povem, da nimam enega urejenega dokumenta), videla sem samo nešteto priložnosti (ker v resnici imam inovativne ideje!) in se po svoji stari grdi navadi lotila skoraj vsega naenkrat. Registrirala sem vse dejavnosti, ki izhajajo iz tega kar znam in zmorem oziroma dodala še tisto, kar dela moj bodoči mož, ki sem ga uradno »zaposlila« preko študentske napotnice. Imela sem nekaj strank, najmanj dve taki, ki si praktično lahko privoščita prav vse (in začela sem spoznavati, da so med ljudmi, ki jih imenujemo bogataši, tudi zares dobri ljudje) in najmanj eno tako, ki je izkazala ogromno zanimanja, a je bilo čutiti, da si mogoče mojih storitev enostavno (ŠE!) ne more privoščiti.

Pred kratkim: na obisku pri Slavici Prelog

Svoj marketing imam še zelo slab (na podlagi letakov ni bilo še nič odziva), morda tudi zato (še) ne zmorem zares narediti svoje magistrske naloge, kjer se ukvarjam prav s tem, česar na fakulteti nismo nikoli omenjali – kako zaslužiti (s krajino)? A tiste prave stranke vseeno (kar same?) prihajajo do mene, predvsem na podlagi preteklih sodelovanj ali projektov (prvi samostojni koncert v domači župniji, študentsko delo, prostovoljstvo, …). Pretekli mesec sem največ delala na tem, da prebijem led do tistih, ki mi bodo z nakupom omogočili dostojno življenje (tudi izven kroga FFF - Friends, Fools and Family) ter se ob tem sprašujem predvsem o tem, kaj lahko jaz dam v zameno?! To je prava pot, ki pa je še kar strma, vsaj v mojem primeru.

Podjetje je živ organizem, ki porablja in ustvarja

Že za tistih nekaj dni v maju sem plačala prve stroške, ki nastajajo redno mesečno, če smo ustvarili pravno osebo. Na podlagi te izkušnje lahko rečem, da ustanovitev podjetja z dejavnostmi, ki jih trenutno izvajam jaz, konec maja oziroma začetek poletja ni bil primeren čas (petje na porokah – glavna sezona je mimo, urejanje vrtov – ljudje gredo na počitnice …). Vendar tega ne bi vedela, če ne bi naredila te odločitve – morda svoje prve podjetniške napake. V kolikor ste na podobni poti, svetujem, da skrbno premislite o pravem času ustanovitve. Tudi konec meseca ni ravno ustrezen čas, saj bi se lahko v mojem primeru z ustanovitvijo na 1. junij 2014 izognila plačilu stroškov v višini vsaj 100 € in šla morda za ta denar na krajši dopust, ki ga letos poleti očitno ne bo. 

Pa je bila vseeno ta kreacija prav čudovita! V Sloveniji ima prav vsak to možnost (pod morda vedno ugodnejšimi pogoji) in še vedno zagovarjam, da je ustvariti svoj s.p. čudovita priložnost za vse mlade, ki neuspešno iščejo ustrezno delo. Povsem sama sem se odločila za svoje lastno podjetje in s tem sebi »nakopala na glavo« stroške vzdrževanja nečesa, kar je lahko breme ali pa velik blagoslov. Odločitev in odgovornost sta na moji strani. Kazalec uspešnosti se še vedno iz dneva v dan ziba sem in tja in žal ne morem reči, da sem poslovno uspešna. Zaenkrat ne, vendar se učim.

Če se sedaj sistematično lotim reševanja svoje še kar neugodne situacije, mislim, da je čas, da se obrnem na t.i. FFF, ki sem ga že omenila. Več o tem pa prihodnjič.

Pegasti badelj - Au!

Po internetu berem o zdravilnosti pegastega badlja, ki ga imam v povsem naravni obliki na razpolago v sosedovem vrtu. Menda je to ena najbolj zdravilnih rastlin za jetra in žolčnik. Pripravki iz pegastega badlja, latinsko se mu reče Silybum marianum, so po navedbah številnih avtorjev učinkovito sredstvo za raztrupljanje.

Pegasti badelj vsebuje atioksidante oziroma t. i. snov silimarin. Ta pomaga varovati jetrne celice pred poškodbami, pomaga pa tudi pri njihovi obnovi. Zdravniki priporočajo uporabo kapsul in tablet, kjer je količina silimarina stardardizirana, čeprav gre za rastlino, pri kateri za prekomerno uporabo niso evidentirali stranskih učinkov. Neželenih učinkov torej praktično ni, lahko pa se kažejo v pospešeni prebavi.

Plodove pegastega badlja, ki jih zmeljemo v prah, lahko uživamo s hrano, na primer z jogurtom (v vodi so njegove koristne snovi slabo topne), uporabljajo pa se tudi listi. Pegasti badelj je poleg ugodnega učinka na jetra in žolčnik učinkovit tudi pri boleznih vranice, glavobolih, migreni, sladkorni bolezni, prebavnih težavah in zaprtju. Pravijo, da zavira rast nekaterih rakavih celic, znižuje pa tudi raven holesterola. Njegov opis daje vtis, da ga je vsekakor dobro imeti na lastnem vrtu, ker je hkrati tudi lepa okrasna rastlina.

Kaj morem, zelišča so me že od malega zanimala. Ker pegasti badelj na naraven način raztruplja telo, sem si zaželela, da ga preizkusim, saj sem nekaj o njegovi zdravilnosti slišala tudi že na fakulteti (izbirni predmet zdravilne rastline in zelišča). Z grma, ki v višino meri skoraj dva metra, sem odrezala nekaj odcvetelih delov rastline, kjer se skrivajo semena ter jih še kake dva tedna sušila na sončni okenski polici. Nato sem z rokavicami izluščila drobna semena in odstranila frfotajoče dele, ki služijo razmnoževanju rastline. To luščenje je bilo izjemno podobno iskanju klopov v kožuhu kakšne domače živali (nič kaj prijetno opravilo!), s tem da te pegasti badelj s svojimi bodicami tudi močno popika in popraska (rokavice ne pomagajo vedno).

Izplen je bil skromen, za preizkusit namreč bo, vendar pa rabim za naslednje nabiranje dobre rokavice in še malo več potrpljenja. Obiranje in čiščenje enostavno ni primerno za vsakogar. Pozanimala sem se še, koliko stane seme pegastega badlja na trgu. Zanimivo je, da za paketek semena (100 g) odštejete le 7 €. Seme pri Zeliščarstvu Bene - Bene Behrič s.p. je vzgojeno v Sloveniji oziroma nabrano v naravi (Hrvaška). 

Se ga torej splača imeti na vrtu? Ali poznate učinke pegastega badlja in bi ga radi imeli na svojem vrtu? Vabim vas, da zapišite svoje mnenje v komentar.

Ne pozabite, da se je dobro tudi pri uporabi naravnih pripravkov iz zdravilnih rastlin posvetovati z zdravnikom.

V iskanju izgubljene parcele ...

Naj predstavim še svoj včerajšnji razburljivi (in dolg delovni) dan :) S prijateljico Nino sva se odpravili na raziskovanje Prlekije, Prekmurja in Goričkega. Tako je, šle sva kar naravnost v glavo naše kure Slovenije.

Po priporočilu znanca sva obiskali gospo Simono Budja, ki je ena od  navdušenih vrtoljubcev. Gospa ima čudovit senčni vrt in zbirko maslenic. Ker je videla, da naju stvari zares zanimajo, sva hitro dobili kup napotkov, kam vse je treba v Prlekiji in tod okoli še na ogled. Nadaljevali sva z ogledom še dveh vrtov, ki si zaslužijo vse pohvale, vendar o tem raje kdaj drugič. Tudi prihodnji teden bom namreč v tistem koncu Slovenije in raziskovanje slovenskih vrtov je seveda del mojega projekta: Slovenski vrt danes, katerega koncept še razvijam.

Popoldan sva zaključili ob pijači v Murski Soboti, kjer mi je Nina predstavila kolegico, ki je tukaj odkrila svojo poslovno priložnost v povezavi s permakulturnim vrtom in izobraževanjem. Za svoj projekt je zaprosila za javna sredstva in sedaj čaka na rezultate razpisa. Držimo pesti!

No in sedaj še o najbolj razburljivem delu dneva. Nino sem vzela s seboj na to pot tudi zato, ker mi je nekoč omenila, da ima na Goričkem v lasti neko posest, s katero ne ve, kaj naj naredi. Parcela ni velika in žal jo je skozi leta prerasel gozd, tako da človek res nima ideje, kaj bi z njo lahko naredil. Ker sem mnenja, da je lastništvo tudi obveza, da s tem nekaj naredimo, sem si želela prijateljici pomagati in najlažje je, če zadeve raziščeš tam, kjer so.

Za na pot sva imeli pripravljen natisnjen posnetek parcele iz zraka, v bližini pa je tudi Grad na Goričkem, zato sva se kar odpravili iz Murske Sobote v smeri Hodoša in upali, da ne bo težko najti iskane lokacije. No, na koncu se je izkazalo, da vseeno ni bilo tako lahko, ampak našli sva!

Mislim, da sva v goščavi pod prav pravljično začarano hiško našli tudi brlog divjih svinj, zato sva se ob tem spoznanju kar hitro pobrale od tam. Sedaj pa iščemo navdih, kaj bi s tem prostorom lahko naredili.

Kakšna vaša ideja?

Sedežni program

Kapelica

Okolica

Plavica :)

 Takole pravljična pa je bila nekoč: