Vtisi preteklega tedna (drugi del)

No, tole sem vam še dolžna, preden si do konca organiziram naporen dan, ki me čaka jutri. Vstajanje ob pol petih ali prej je skoraj že rutina, ampak vse je za nekaj dobro, kajne? 

Preteklo soboto sem imela čast nastopati v Radljah ob Dravi na državnem prvenstvu v kombinaciji 10 plesov. Ples imam sicer zelo rada, vendar si med takimi zvezdami plesat niti ne upam :) sem pa bila povabljena, da zapojem.

vir: http://www.paradaplesa.si

V začetnem delu prireditve sem zapela slovensko himno in nato ob spremljavi kitare z Aljažem Ravnjakom še pesem Zemlja pleše. Spet sem uživala na odru. Da ne bo kdo slučajno rekel,  da pojem samo žalostne pesmi :) Bilo je kratko, a zelo sladko, še posebej potem, ko sem izvedela, da je v kategoriji starejših mladincev zmagal "žlahtnik" Jure Bergant s svojo soplesalko Ano Mesec. Čestitam!

V preteklem tednu sem se po izjemno močnemu doživljanju sveta okrog sebe (tako vsega dobrega kot tudi slabega) odločila, da bom v vsakem človeku še naprej iskala dobro. In da bom vse strahove in dvome premagala. "Strah je votel, od zunaj pa ga nič ni," ali kako že pravijo? 

Gremo novim izzivom naproti!

Vtisi preteklega tedna (prvi del)

Nedelja zvečer - za menoj pa čudovit vikend in zelo poln teden! Z mislijo na jutrišnji ponedeljek in sestanke v prihajajočem tednu se za trenutek ustavim in na blog napišem tisto, kar si želim deliti javno na spletu.

Najprej: pretekli torek. Nebeški Jeruzalem. Prvi samostojen koncert. Polna cerkev ljudi, ki se jih je glasba močno dotaknila. Ogromno čestitk in spodbud za naprej. Koncert je bil tehnično zelo zahteven, želim si ponovitve, vendar bo treba počakati na prihodnje leto. Zaradi teže, ki jo ima glasba predstavljenega koncertnega programa, sem v sredo in nato še ves teden premlevala, kaj se je pravzaprav sploh zgodilo. Bilo je čudovito, v meni pa hkrati nepopisno veselje in žalost. Petje odpira kanale čutenj, ki jih "navadni ljudje" ne morejo začutiti. To je lahko tako lepo, da duša poje s teboj. Treba se je očistiti bremen in teže vsega slabega, kar nosiš s seboj. To boli. Lahko se zlomiš, vendar ne, če si s pravimi ljudmi. Če spregovoriš o tem in si slišan. Potem trpljenje dobi smisel in iz njega se rodi feniks radosti nad dejstvom, da lahko spreminjamo svet na bolje, če v to verjamemo. In ga spreminjamo.

V govoru po koncertu sem se najprej zahvalila vsem poslušalcem in ljudem, ki so mi koncert pomagali izpeljati. Zame je bil ta koncert velik korak, na katerega sem se dolgo pripravljala, vendar je hkrati šele začetek moje pevske in tako rekoč tudi poslovne poti. Po končanih izpitih na študiju krajinske arhitekture je leto dni minilo kot bi mignil. Že prej sem se odselila od doma in se začela preživljati tako rekoč sama. V zadnjem letu sem veliko iskala. Še vedno iščem, vendar imam danes v rokah zemljevid, po katerem grem. Na njem ni možno videti, kaj vse bom doživela, do kje bom dejansko uspela priti in na kakšen način. Ob tem sem iskreno hvaležna tudi svoji širši in ožji družini, predvsem moji predragi »super mami«, ki kljub težkim življenjskim preizkušnjam in dejstvu, da nas je v družini pet otrok, nikoli ni pozabila name. 

Nadela sem si umetniško ime Kristina Angelika, saj preprosto čutim, da so pred menoj velike stvari. Imeti svoj koncert je ena izmed njih. Je priprava na nove naloge. Poslovno bom svojo pevsko pot začela s petjem na pogrebih. Učiteljica petja me je vprašala, če sem prepričana, da bom to zmogla. Če sem zmogla peti na očetovem pogrebu ... Čutim, da je moja zgodba postala moja dodana vrednost. Mnogi bi me lahko vprašali: "Zakaj?" Smrt - ali ni to nekaj, kar bi najraje pozabili? Se morda delamo, da se to nam ne bo zgodilo? "Odmisli, zaposli se s čim in uživaj to, kar imaš. Ne misli preveč," so bili nasveti nekaterih prijateljev. "Stvari jemlješ preveč resno." Morda. Ali pa tudi ne. 

Pravzaprav sem tako kot vsak drug človek le delček celote v svojem prostoru in času, ki ga delim v vsemi ljudmi tukaj na Zemlji. Vendar verjamem, da v sebi nosim sporočila, za katera upam, da bodo v slovenskem prostoru vrnila upanje in optimizem. Sem krajinska arhitektka, ki ustvarja boljše pogoje za življenje in bivanje. Verjamem, da je Slovenija nekaj posebnega in si zasluži posebno mesto v svetu. Najprej pa: prisluhni. Glasbi, svetu in sebi.

Vrt kot živalsko domovanje

Vsak vrt je kot košček narave prostor, kjer na bolj ali manj posrečen način sobivajo rastline, živali in človek. Ves naravni svet je poln čudes in prav živali naredijo vrt še bolj živ. Celo v prihajajočih mrzlih mesecih, ko se skoraj ves rastlinski svet umiri in počiva. Najrazličnejšim živalim lahko na svojem vrtu nudimo prijeten dom ali pa jih povabimo le na obisk. 

Vrt je rezultat človekovega urejanja okolice svojega bivališča in je zato ogledalo svojih lastnikov. Nekateri si prizadevajo naravo podrediti, jo ukrotiti in ji tako bolj ali manj uspešno gospodariti, drugi pa se bolj nagibamo k sodelovanju z naravo in ji dopustimo, da nas navdihuje – taka kot je, kakšno stvar pa tudi nalašč prepustimo izven svojega nadzora. S tako imenovanim organskim načinom vrtnarjenja spodbujamo naravno pestrost in si hkrati ustvarjamo vrt, v katerem ni garanja. Gre le za opazovanje in sodelovanje.

Priprave na zimo

S postavitvijo ptičje krmilnice poskrbimo za ptice, ki jim v zimskem času primanjkuje hrane. S tem si v njih za poletje zagotovimo pomočnike pri omejevanju škodljivih žuželk zelenjavnega vrta. Ptičjo krmilnico in hrano za ptice lahko dandanes kupimo v vsakem vrtnem centru, poseben čar pa da vrtu doma izdelana krmilnica, ki je rezultat naše lastne ustvarjalnosti. Naj bo to spodbuda, da se česa podobnega lotite tudi sami.

Krmilnico namestimo v bližino grmovja in dreves, dovolj visoko, da je ne dosežejo mačke. Računati moramo na nekaj ostankov ptičje hrane po tleh, zato krmilnico postavimo v del vrta, kjer nas to ne bo motilo. Najbolje je, da jo postavimo tako, da lahko ptice diskretno opazujemo skozi okno, saj je to zanimiva predstava za otroke. Skupaj lahko ugotavljamo, katere vrste ptic smo uspeli privabiti v naš vrt. Poskrbimo, da je ptičja hrana vedno na voljo in na suhem, prazne lupine razpihamo stran. Najbolj primerne so različne semenske mešanice, v bližino pa lahko zavežemo tudi vejico jagodičja ali lojevo pogačo. Sama sem shranila tudi zrele glave sončnic s svojega vrta. Pticam jih bom dala na razpolago, ko bo pritisnil mraz.

Opazuj svoj vrt in odkril boš zanimive male zverinice

Preko celega leta lahko na vrtu opazujemo življenje v najrazličnejših oblikah. Če previdno premaknemo kamenje ali star štor morda opazimo kakšno zanimivo žuželko, ki je do sedaj še nikoli nismo videli. Morda jo lahko s kančkom otroške zvedave domišljije po svoje poimenujemo in opišemo. Vsako bitje in vsaka stvar v vrtu ima svoje mesto in je tam z namenom, da vrt živi v ravnotežju. Če le imamo dovolj prostora, je zato prav, da pustimo del vrta čim bolj divji oziroma načrtovano pester po vzoru iz narave. Tako si zagotovimo, da vrt resnično živi.

Več: revija Moj mali svet, številka 11, letnik 45/2013