O meni

Moja fotografija
Slovenia
Po poklicu sem krajinska arhitektka, v srcu pevka. S svojim delom želim na vse druge ljudi prenašati sporočilo: »Pozitivnost, odgovorno delo, čudenje in ljubezen. To je vsebina, ki naj napolni moje in tvoje srce!« (foto: Janez Kotar)

torek, 26. februar 2013

Življenje je pot, ki ima svoj začetek in konec

Vsi bomo nekoč umrli. Kristjani verujemo, da je Jezus Kristus z darovanjem sebe na križu premagal temino smrti in nam s tem odprl vrata v nebo. Po trpljenju je čas vstajenja in slave, veselja. To so skrivnosti, ki jih tudi sama težko razumem, vendar verjamem, da obstajajo stvari, katerih ni potrebno razumeti.

Življenje je lepo. Do zadnjega diha bi si morali vsi prizadevati za svojo srečo in veselje do življenja, saj tako že na Zemlji okušamo nebesa. Sama sem dolgo verjela, da moramo v življenju trpeti. Da, izkušnja trpljenja nas oblikuje, vendar ni prav, da v tem stanju vztrajamo ali ga celo umetno vzdržujemo pri sebi. Jezus nosi težo mojega križa in mi pomaga, da ga lahko odložim ter se z novimi življenjskimi močmi podam na goro in takrat raziščem vse vrhove in globine svojega bistva.

Dolžina življenja človeka, ki živi svoje sanje, ni pomembna. Važna je kvaliteta njegovega življenja in bivanja na svetu. Iz svojih pomanjkljivosti, bolezni in nesreč lahko (če to zares hočeš) potegneš najboljše in tako se iz vsake situacije nekaj naučiš, rasteš, postajaš vedno boljši človek, ki živi svoje življenje. V Svetem pismu beremo: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Marsikomu ni dano, da bi spoznal, da je pomembna samo ljubezen - do sebe in do vsega, kar te obdaja. Do tega spoznanja pridejo le tisti, ki so izkusili bolečino in trpljenje, vendar so v preizkušnjah zrasli v močne osebnosti, ki jih noben veter ne more več omajati. Ti ljudje so zmagovalci, ki so hvaležni za vse, kar se jim je v življenju zgodilo.

V noči s petka na soboto je prenehalo biti plemenito srce našega botra, moža moje stare mame. V mojem srcu bo ostal kot zelo pomemben človek, čeprav nas ne veže direktna sorodstvena vez. Jože Trontelj je zame vzor delavnega, pobožnega in pravičnega Slovenca, ki je vedno imel svoje lastno mnenje o dogodkih v družbi in cerkvi, najpomembnejši pa mu je bil stik s skrbno obdelovano zemljo. Verjamem in upam, da se skupaj z mojim očetom sedaj že veseli v nebeški slavi.

Dragemu botru v slovo: fotografija posneta poleti 2008

nedelja, 17. februar 2013

Vloge, ki jih živim …

Vsak človek živi različne vloge. Poznavanje in uspešno usklajevanje svojih vlog je temelj življenjske sreče, hkrati pa se moramo zavedati, da smo mi sami več kot le različne vloge, ki jih igramo v svojem življenju. Nekatere vloge smo si sami izbrali in v njih uživamo, hkrati pa imamo vsi tudi nekaj vlog, za katere menimo, da smo bili vanje potisnjeni proti naši volji. Na nas je, da razmislimo, če nas vloge, ki jih igramo v življenju, res izpolnjujejo in če so tiste vloge, ki jih ne želimo več igrati, res nujne.

Zadnje čase se spet precej obremenjujem glede vsega, kar me zadeva v življenju. Najhuje je seveda na področju financ, ampak saj bo. Iščem neko obliko študentskega dela, da lahko »ubijem dve muhi na en mah« torej iščem denar in izkušnje za naprej. Moja poslovna ideja se počaaasi a vztrajno razvija (denarja neposredno pa od tega še ne bo), morda jo bom prijavila sem: http://www.roglab.si/sl/footcol1/kreativni_izziv/2013/sto_procentni_popust. Hkrati je tudi skrajni čas, da več naredim tudi za magistrsko nalogo.

Razmišljam o vlogah, ki jih igram. Počasi se poslavljam od vloge finančnice APZ Tone Tomšič, saj mi to delo vzame preveč časa. Pri APZ-ju bom kot pevka vztrajala največ do konca avgusta, ko gremo po lovoriko Grand Prix Europe v Arezzo :). Z jesenjo tako načrtujem nekaj povsem novega (imam še kar nekaj neizpolnjenih želja, tudi dodatno usposabljanje in izobraževanje), kar pa je za enkrat še bolj v meglo zavito, več možnosti je odprtih.

Več se ukvarjam tudi s skrbjo za svoje telo (in duha). Morda je tudi to ena vloga, ki jo R. Covey v knjigi 7 navad zelo uspešnih ljudi predstavi kot zelo pomembno navado: brušenje žage. Pravzaprav je skrajni čas, saj redno dobivam sporočila telesa, da delam nekaj hudo narobe (otečeni mandlji že kar vsak teden, glavoboli, boleča mišica za in pod desno lopatico na hrbtu …). Včasih se počutim kot »stara mama« in za vse sem čisto sama kriva. Komaj čakam pomlad in delo na vrtu!

Verjamem in upam, da mi bodo vse te izkušnje zelo koristile pri odkrivanju in promociji prave kakovosti življenja in bivanja. Pa lep in uspešen teden vsem skupaj, vabljeni h kometiranju!