Se od petja da živeti?

Od kar pomnim, sem na tihem vedno sanjala o tem, da bi postala pevka. Poleg te želje sem v sebi nosila tudi močne stereotipe o poklicu pevca, ki so mi poleg premalo samozavesti onemogočali, da bi resneje razmislila o vpisu na študij petja. Čutila sem, da »zmorem veliko več, kot je petje«.

Ker mi petje po končani gimnaziji ni dalo miru, sem se pridružila Akademskemu pevskemu zboru Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, pri čemer je veliko odtehtalo to, da vaj ni treba plačati. Kot študent pri petju v zboru mnogo več dobiš, kot če bi si sam plačeval ure učenja petja. Poleg priložnosti za učenje petja svetovnega repertoarja zborovskih skladb sem pri APZ-ju dobila dobro družbo in že v drugem letu sodelovanja prvič v življenju letela! Z letalom, seveda. Kasneje letov po raznih koncih sveta sploh nisem več štela in zagotovo je APZ »kriv« za to, da svet, ki si ga drug z drugim delimo, mnogo bolje poznam. To, da sem po srcu pevka, se je pokazalo tudi ob pogrebu mojega očeta, za katerega sem si v slovo srčno želela zapeti In Paradisum (Faure: Requiem). Še vedno menim, da je to skladba, ki sem jo do zdaj najbolje odpela prav takrat.

Avgusta 2012 smo bili z APZ-jem na zborovskem tekmovanju v Arezzu, kjer smo tudi zmagali in si prislužili ponovno uvrstitev na tekmovanje za Grand Prix Europe, ki bo letos. Sopevec, ki se je poleg petja v zboru že učil tudi solopetja, mi je takrat zaupal, da je moj glas verjetno nekaj posebnega. Njegova pozornost mi je bila všeč, vendar sem se spraševala: »Zakaj se je pojavil, zakaj mi to sporoča?« Odločila sem se že, da je petje dejavnost, ki jo počnem samo za svojo dušo, da od tega ne bom živela. Da ne bi zapravljala svojega daru, sem pristala na srečanje z njegovo profesorico solopetja. Zanimalo me je, kaj meni ona. Tako sem šla k njej na »avdicijo« in na seminar, zmenili sva se tudi za redne ure solopetja, na katerih sem iz ure v uro hitro napredovala.

Naučila sem se, da je pri petju najpomembnejša koordinacija telesa. Najbolj osnovna stvar je petje s pomočjo »prepone«, česar te naučijo tudi v zboru, vendar dostikrat ne znajo povedati čisto vsega, kar je potrebno za povsem pravilno petje. Trenutno bi bil zame najbolj primeren trening, da bi dnevno izvajala najprej pol ure telesne aktivnosti in nato vsaj pol ure petja. Tega ne počnem, ker si mislim, da je mnogo stvari pomembnejših od mojega treninga petja. Toda če želiš biti pevec, je najpomembnejše, da se iz dneva v dan in iz vaje v vajo trudiš biti boljši. Nato se lahko odločiš, kakšni so tvoji dolgoročni cilji. Danes vem, da za uspeh pri petju ni dovolj le nadarjenost. Petje je trdo delo, ki je premalokrat dovolj poplačano. Kljub majhnosti slovenskega trga imamo številne odlične pevce, nekateri pa bodo to še postali. Vse, ki dobro delajo, spoštujem in občudujem.

 Že čutite prihajajočo pomlad?

Pred kratkim je bila razpisana avdicija za zaposlitev v Slovenskem komornem zboru, na katero sem se tudi prijavila. Upala sem, da mi bo ta služba omogočila, da svoje pevske sposobnosti še bolje razvijem in se s tem začnem tudi preživljati. Seveda sem se zavedala visoke konkurence ostalih prijavljenih, vendar sem bila vesela, da so me na podlagi poslane prijave na avdicijo dejansko tudi povabili. Čeprav mi služba ni bila namenjena, sem iskreno hvaležna za to izkušnjo. Bila je dobra šola za takrat, ko bo šlo zares.

Zagotovo mi bo petje celo življenje v veselje, sploh če se lahko pokažem tudi kot solistka. Srčno si želim posneti in izdati svojo zgoščenko, ki bo najverjetneje posvečena mojemu očetu. Zagotovo bi bilo prav, da pri tem sodeluje tudi zbor, pri katerem sem največ dobila. Sebe kot pevko vidim predvsem v smislu prenašanja nekega sporočila širši publiki, saj me kakovost bivanja in dobri odnosi tako zelo mikajo. Ustvarjati želim lepši in boljši svet. Nekako sem se tako že odločila, da si ne želim biti samo pevka. Vseeno pa si bom dovolila, da o tej zadevi še nekajkrat dobro premislim.

Slovenija, od kod lepote tvoje?

Slovenija sodi med najmanjše države sveta, vendar pestrost in lepota naše krajine njeno majhnost močno presegata. Tu se stikajo Alpe, Panonska nižina, dinarsko-kraški svet in Sredozemlje. Njeno lepoto je v povesti Kurent naš največji slovenski pisatelj Ivan Cankar (1909) prelil v hvalnico domovini z naslovom Nebesa pod Triglavom:

»O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obali ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila – vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem čudom božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo – ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca!«

Znana povest govori o siromaku Kurentu, ki v iskanju primernega poklica (poslanstva) potuje po slovenski deželi. Kurent je tisti, ki vidi tako dobro kot slabo in je v tem drugačen od drugih ljudi. Ti njegovo drugačnost obsojajo in ga ne sprejemajo. Obupani Kurent zato nevede svojo dušo proda hudiču. V zameno dobi gosli, na katere tako igra, da ljudje pozabijo na vse svoje skrbi in bridkosti, pesem gosli jih zastrupi v pijanost in veseljačenje. Kurent jih opazuje in čuti, da to ni prav. Ljudje so se že vdali v svojo usodo, sprejeli so trpljenje za vsaj eno uro veselja, pijančevanja, razuzdanosti. Konec povesti zaznamuje beg ljudi v tujino in smrt.

Med branjem povesti lahko iz zapisanega vlečemo številne vzporednice s sedanjostjo. Ob interpretaciji besedila v monodramsko odrsko priredbo Kurenta je režiser Robert Waltl (2010) zapisal: »Postavlja se vprašanje, ali ni pisatelj prav prek simbolično prikazane nemoči želel vplivati na streznitev, ozaveščenost, premagovanje te nemoči in spreminjanje slovenskega narodnega značaja.«

Živimo v času, ko se gospodarska kriza poglablja in ji enostavno ni videti konca. Mladi diplomanti ne najdejo zaposlitve, država krči sredstva na vseh področjih, kriza okolja se stopnjuje, zavedanje in želja po ohranitvi narave pa se širita. Vse to so dejstva na katerih gradim svojo magistrsko nalogo, ki se ukvarja s prepoznavnostjo in trženjem naše krajine: naše Slovenije in neštetih potencialov, ki jih imamo, pa jih ne izkoristimo. Upam, da bom kako idejo uresničila v uspešno poslovno zgodbo. 

Zunaj je pa zimska idila :)

Želje, hrepenenja ...

Po čem hrepeniš? Kaj je tisto, kar te dvigne in daje pomen tvojemu življenju? Kaj te resnično osrečuje? To je najvažnejše vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti ob novem letu in nato vsak dan znova. 

V preteklih dneh smo si drug drugemu izrekli mnogo lepih voščil. Upam, da so bila prav vsa dovolj iskrena in čista, dobronamerna. Jaz vam želim, da imeli vsi dovolj poguma, novih idej in volje, da bi osrečili (najprej) sebe in tudi vse druge ljudi, ki vas spremljajo na vaši življenjski poti. Nekje globoko v sebi čutim, da bo 2013 za prav vse, ki bodo to želeli, lepo in čarobno leto. To bo leto velikih prelomnic.

Sama sem se že v pričakovanju novega leta odločila, da bo po 1. januarju vse drugače. Zares sem delala na tem, pa sem bila nato razočarana. Tudi jezna sama nase in na ljudi, ki so soudeleženi v teh načrtih. Danes se sprašujem, zakaj neki … Prevečkrat se nam namreč zgodi, da si zastavimo preveč. Ni problem v sanjah in načrtih samih. Problem je v tem, da nismo zadovoljni s tem, kar nam je uspelo in tega pogosto sploh ne vidimo, se nam ne zdi dovolj. Za prav vse, kar je uspelo, bi morali biti bolj hvaležni, veseli in ponosni. Včasih je treba proslaviti tudi malenkosti. Jaz lahko v tem oziru proslavim mnoga spoznanja, ki so mi bila dana v tem kratkem času od moje odločitve, da bom sama upravljala s svojim življenjem do danes. Hvaležna sem tudi za mnoge trenutke, ko sem si bila s posameznimi ljudmi, ki me spremljajo na moji poti, bolj blizu kot sicer. Najpomembnejši je čas, ki ga preživimo drug z drugim. Ko si vzamemo čas, da malo posedimo skupaj, se lahko odprejo naša srca. In postanemo mi. Padejo neštete vloge, ki jih igramo v svojem lastnem življenju, in smo preprosto mi sami. Kako lepo je odkrivati, kaj se skriva pod tvojo lastno kožo. In pod kožo nekoga, ki te je prizadel. In verjemite, da nas lahko najbolj globoko prizadenejo tisti, ki jih imamo najraje. Prav tako je tudi obratno. Tudi mi sami vedno najhuje prizadenemo tiste, ki jih ljubimo. Ne da bi se takrat tega zavedali.

V novem letu vam in sebi želim, da bi osrečevali druge in bili tudi sami srečni! To je najvažnejše. Srečno!

Razmislite, koga v resnici pogrešate in kdo pogreša vas. Če je to živa oseba, s katero si zadnje čase niste več tako blizu, kot bi si želeli, lahko nekaj naredite za to, da mu/ji polepšate dan. Če je oseba pokojna, lahko svojim najbližjim to poveste, skupaj gledate fotografije, skuhate njeno/njegovo najljubšo jed in zagotovo jo/ga boste začutili nekje blizu vas.