Slovenija, od kod lepote tvoje?

Slovenija sodi med najmanjše države sveta, vendar pestrost in lepota naše krajine njeno majhnost močno presegata. Tu se stikajo Alpe, Panonska nižina, dinarsko-kraški svet in Sredozemlje. Njeno lepoto je v povesti Kurent naš največji slovenski pisatelj Ivan Cankar (1909) prelil v hvalnico domovini z naslovom Nebesa pod Triglavom:

»O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obali ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila – vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem čudom božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo – ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca!«

Znana povest govori o siromaku Kurentu, ki v iskanju primernega poklica (poslanstva) potuje po slovenski deželi. Kurent je tisti, ki vidi tako dobro kot slabo in je v tem drugačen od drugih ljudi. Ti njegovo drugačnost obsojajo in ga ne sprejemajo. Obupani Kurent zato nevede svojo dušo proda hudiču. V zameno dobi gosli, na katere tako igra, da ljudje pozabijo na vse svoje skrbi in bridkosti, pesem gosli jih zastrupi v pijanost in veseljačenje. Kurent jih opazuje in čuti, da to ni prav. Ljudje so se že vdali v svojo usodo, sprejeli so trpljenje za vsaj eno uro veselja, pijančevanja, razuzdanosti. Konec povesti zaznamuje beg ljudi v tujino in smrt.

Med branjem povesti lahko iz zapisanega vlečemo številne vzporednice s sedanjostjo. Ob interpretaciji besedila v monodramsko odrsko priredbo Kurenta je režiser Robert Waltl (2010) zapisal: »Postavlja se vprašanje, ali ni pisatelj prav prek simbolično prikazane nemoči želel vplivati na streznitev, ozaveščenost, premagovanje te nemoči in spreminjanje slovenskega narodnega značaja.«

Živimo v času, ko se gospodarska kriza poglablja in ji enostavno ni videti konca. Mladi diplomanti ne najdejo zaposlitve, država krči sredstva na vseh področjih, kriza okolja se stopnjuje, zavedanje in želja po ohranitvi narave pa se širita. Vse to so dejstva na katerih gradim svojo magistrsko nalogo, ki se ukvarja s prepoznavnostjo in trženjem naše krajine: naše Slovenije in neštetih potencialov, ki jih imamo, pa jih ne izkoristimo. Upam, da bom kako idejo uresničila v uspešno poslovno zgodbo. 

Zunaj je pa zimska idila :)