Se od petja da živeti?

Od kar pomnim, sem na tihem vedno sanjala o tem, da bi postala pevka. Poleg te želje sem v sebi nosila tudi močne stereotipe o poklicu pevca, ki so mi poleg premalo samozavesti onemogočali, da bi resneje razmislila o vpisu na študij petja. Čutila sem, da »zmorem veliko več, kot je petje«.

Ker mi petje po končani gimnaziji ni dalo miru, sem se pridružila Akademskemu pevskemu zboru Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, pri čemer je veliko odtehtalo to, da vaj ni treba plačati. Kot študent pri petju v zboru mnogo več dobiš, kot če bi si sam plačeval ure učenja petja. Poleg priložnosti za učenje petja svetovnega repertoarja zborovskih skladb sem pri APZ-ju dobila dobro družbo in že v drugem letu sodelovanja prvič v življenju letela! Z letalom, seveda. Kasneje letov po raznih koncih sveta sploh nisem več štela in zagotovo je APZ »kriv« za to, da svet, ki si ga drug z drugim delimo, mnogo bolje poznam. To, da sem po srcu pevka, se je pokazalo tudi ob pogrebu mojega očeta, za katerega sem si v slovo srčno želela zapeti In Paradisum (Faure: Requiem). Še vedno menim, da je to skladba, ki sem jo do zdaj najbolje odpela prav takrat.

Avgusta 2012 smo bili z APZ-jem na zborovskem tekmovanju v Arezzu, kjer smo tudi zmagali in si prislužili ponovno uvrstitev na tekmovanje za Grand Prix Europe, ki bo letos. Sopevec, ki se je poleg petja v zboru že učil tudi solopetja, mi je takrat zaupal, da je moj glas verjetno nekaj posebnega. Njegova pozornost mi je bila všeč, vendar sem se spraševala: »Zakaj se je pojavil, zakaj mi to sporoča?« Odločila sem se že, da je petje dejavnost, ki jo počnem samo za svojo dušo, da od tega ne bom živela. Da ne bi zapravljala svojega daru, sem pristala na srečanje z njegovo profesorico solopetja. Zanimalo me je, kaj meni ona. Tako sem šla k njej na »avdicijo« in na seminar, zmenili sva se tudi za redne ure solopetja, na katerih sem iz ure v uro hitro napredovala.

Naučila sem se, da je pri petju najpomembnejša koordinacija telesa. Najbolj osnovna stvar je petje s pomočjo »prepone«, česar te naučijo tudi v zboru, vendar dostikrat ne znajo povedati čisto vsega, kar je potrebno za povsem pravilno petje. Trenutno bi bil zame najbolj primeren trening, da bi dnevno izvajala najprej pol ure telesne aktivnosti in nato vsaj pol ure petja. Tega ne počnem, ker si mislim, da je mnogo stvari pomembnejših od mojega treninga petja. Toda če želiš biti pevec, je najpomembnejše, da se iz dneva v dan in iz vaje v vajo trudiš biti boljši. Nato se lahko odločiš, kakšni so tvoji dolgoročni cilji. Danes vem, da za uspeh pri petju ni dovolj le nadarjenost. Petje je trdo delo, ki je premalokrat dovolj poplačano. Kljub majhnosti slovenskega trga imamo številne odlične pevce, nekateri pa bodo to še postali. Vse, ki dobro delajo, spoštujem in občudujem.

 Že čutite prihajajočo pomlad?

Pred kratkim je bila razpisana avdicija za zaposlitev v Slovenskem komornem zboru, na katero sem se tudi prijavila. Upala sem, da mi bo ta služba omogočila, da svoje pevske sposobnosti še bolje razvijem in se s tem začnem tudi preživljati. Seveda sem se zavedala visoke konkurence ostalih prijavljenih, vendar sem bila vesela, da so me na podlagi poslane prijave na avdicijo dejansko tudi povabili. Čeprav mi služba ni bila namenjena, sem iskreno hvaležna za to izkušnjo. Bila je dobra šola za takrat, ko bo šlo zares.

Zagotovo mi bo petje celo življenje v veselje, sploh če se lahko pokažem tudi kot solistka. Srčno si želim posneti in izdati svojo zgoščenko, ki bo najverjetneje posvečena mojemu očetu. Zagotovo bi bilo prav, da pri tem sodeluje tudi zbor, pri katerem sem največ dobila. Sebe kot pevko vidim predvsem v smislu prenašanja nekega sporočila širši publiki, saj me kakovost bivanja in dobri odnosi tako zelo mikajo. Ustvarjati želim lepši in boljši svet. Nekako sem se tako že odločila, da si ne želim biti samo pevka. Vseeno pa si bom dovolila, da o tej zadevi še nekajkrat dobro premislim.