Kjer je sovraštvo, naj prinašam ljubezen.
Kjer je žalitev, naj prinašam odpuščanje.
Kjer je dvom, naj prinašam vero.
Kjer je obup, naj prinašam upanje.
Kjer je tema, naj prinašam luč.
Kjer je žalost, naj prinašam veselje.
Gospod, naj se ne trudim,
da bi me drugi tolažili, ampak naj
sam tolažim;
da bi me drugi razumeli, ampak naj
da bi me drugi razumeli, ampak naj
sam razumem;
da bi me drugi ljubili, ampak naj
da bi me drugi ljubili, ampak naj
sam ljubim.
Kajti, ko dajemo, prejemamo;
ko odpuščamo, nam je odpuščeno;
in ko umiramo, dosežemo prerojenje,
prerojenje za vso večnost,
v Kristusu, našem Gospodu.
Kajti, ko dajemo, prejemamo;
ko odpuščamo, nam je odpuščeno;
in ko umiramo, dosežemo prerojenje,
prerojenje za vso večnost,
v Kristusu, našem Gospodu.
Amen.
Sv. Frančišek Asiški
To je molitev, ki jo že več let vedno nosim s seboj. Najprej je nisem mogla razumeti, nisem se strinjala z njo. Marsikdo namreč ne more razumeti, zakaj je na svetu toliko gorja v vseh možnih oblikah. Danes vem nekaj več o tem. Vem, zakaj jo nosim s seboj. In spet in spet jo molim, čeprav me je strah, da ne znam prav moliti. Naj bo tokrat za nek poseben dober namen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar