Najprej vstajanje ob treh zjutraj, nato vožnja do Mislinje, kjer smo se z ostalimi navdušenci (planinsko društvo Štajga) s kombijem in še enim polnim avtom odpravili na Gorenjsko. Ob bližini izhodišča smo iz doline opazovali "monštranco". Pešpot se je od Valvasorjevega doma začela s prvim čudovitim razgledom in se nato začela hitro vzpenjati.
Ko smo prišli nad gozdno mejo, sem bila že precej utrujena. Ampak med gledanjem na vsak korak (res bi bilo nerodno, če bi si slaba dva tedna pred poroko zvila gleženj na primer) sem začela opazovati ta naravni skalnjak, ki ga je ustvarila Narava.
Ko smo prišli nad gozdno mejo, sem bila že precej utrujena. Ampak med gledanjem na vsak korak (res bi bilo nerodno, če bi si slaba dva tedna pred poroko zvila gleženj na primer) sem začela opazovati ta naravni skalnjak, ki ga je ustvarila Narava.
Ker sem zaostajala, sem postala slabe volje. Večkrat sem si morala ponoviti, da danes BOM dosegla cilj in tako sem nadaljevala pot. Z največjim veseljem bi si vzela več časa za opazovanje in fotografiranje gorskih cvetlic. Aljažu sem šele na poti nazaj zaupala, zakaj nisem preveč dobre volje. Vse je bilo enostavno čudovito, v meni pa je rasla žalost, saj tega, kar imamo, ne znamo spoštovati in občudovati. Koliko ljudi nedelje preživi v trgovskih centrih!?! Koliko ljudi sploh zares ve, da je Slovenija tako zelo lepa? Postala sem hvaležna, da sem lahko videla vse te lepote in že se veselim naslednje priložnosti, čeprav je bila pot navzdol še veliko težja kot prej na vrh.
V zadnjem delu poti smo se skupaj malo martinčkali na soncu in takrat sta me začela obletavati dva metulja. Najprej sem bila preprosto srečna in sem jih želela zgolj začutiti, ker prej nisem uspela začutiti cvetlic na gori. Ker njun obisk ni bil zgolj bežen trenutek, sem ju začela fotografirati. Preživela sem nekaj najbolj posebnih trenutkov življenja.
 |
| Metuljčki, metuljčki, metuljčki ... |
Ostal je večen spomin in občutek, da sem nekaj posebnega, ker me imajo radi celo metulji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar