Bogat ni tisti, ki veliko ima, temveč tisti, ki malo potrebuje

Včeraj zvečer sva se s fantom po srečanju s prijatelji v Ljubljani vračala k avtomobilu. Na parkirišču sva srečala dekle, ki naju je prosila za kak evro. Razlagala je, kako ji je hudo, da nima za preživetje in seveda sem se sama nemudoma prepoznala v njeni vlogi, čeprav moja situacija nikakor ni tako zelo brezupna, kot jo je opisovala ta mlada ženska. Zasmilila se mi je, vendar sem bila odločena, da ji denarja ne dam. Res je, danes je službo težko dobiti, vendar ti nihče ne bo ničesar na pladnju prinesel. Tudi sama svoj denar težko prislužim oziroma se še učim, kako biti na tem področju dovolj pozitivna in dejavna, da bo ves trud enkrat poplačan. Verjamem, da nekoč zagotovo bo. Postavila sem ji nekaj vprašanj, saj me je zanimalo, ali aktivno rešuje svojo stisko.

Oba s fantom sva nekoliko dvomila v resničnost njene zgodbe, saj navadno tisti, ki najbolj trpijo in resnično potrebujejo našo pomoč, molčijo, se nočejo izpostavljat. Recimo, da sva ji verjela, moj fant ji je dal 2 evra. Upava, da ta denar ni šel za drogo ali kaj podobnega in da ji je naše kratko skupno srečanje vsaj malo obrnilo pogled na življenje. Vsekakor je potrebovala neko pomoč, morda zgolj nekoga, ki bi ji prisluhnil. Vprašala sem jo, kakšno delo išče. Odgovorila je, da karkoli. Povedala sem ji za svoje spoznanje, da to verjetno ni pravi pristop. Poiskati moramo namreč delo, pri katerem se čutimo izpolnjene, nekaj, kar delamo s srcem. Ko enkrat vem, kaj si želim početi v življenju, poiščem način, da svoje sanje tudi uresničim. Na poti iskanja včasih zaidem, doživim neuspeh. Vsakemu se zgodi. Vendar se je ob tem vredno pobrati in poiskati drugo pot. Kar sem doživela je le eden od načinov do mojega cilja, za katerega danes vem, da ni uspešen. Tako imam danes večjo možnost, da najdem pravi način za rešitev svojega problema, saj do potankosti poznam vsaj eno situacijo, ki mi prave rešitve ni prinesla.

Vsak človek pride na ta svet z določenimi talenti. Pomembno je, da jih sami zase najprej odkrijemo in nato razvijamo, se poskušamo približati popolnosti, ne da bi se ujeli v njeno prekletstvo in začaran krog obtoževanj samih sebe, da nismo dovolj dobri. Vsak posameznik naj bi si prizadeval, da bo iz dneva v dan boljši človek. Spoznati in krepiti moramo tisto, kar so naše kvalitete in pozabiti na tisto, česar ne zmoremo, če nima večjega pomena za naše življenje. In tukaj nastopi priložnost za povezovanje med ljudmi. Jaz zmorem to in to, ti zmoreš in znaš nekaj drugega. Skupaj se dopolnjujeva in zmoreva doseči nedosegljivo. Če nas je še več in se borimo za skupne cilje, smo med seboj zelo pisana druščina, ki samo s spoštovanjem drugačnosti in zaupanjem v sočloveka postane nepremagljiva. In še nekaj: skrivnost je v hvaležnosti za vse, kar že imam. In jaz lahko rečem, da imam malo a hkrati vse, kar potrebujem.

Mladi ženski, o kateri pišem, sem dala svojo vizitko. Pobarala sem jo, naj mi napiše, kaj zna in zmore. Kaj pa vem, morda ji bo to pomagalo, da se izvije iz svojega začaranega kroga, morda se kdaj najde priložnost za kakšno sodelovanje. Kaj pa bi storili vi?

Življenje na cesti (Južnoafriška republika, 2009)