O tem, kako razumem KONEC

V soboto sem bila na sejmu MOS v Celju - na poti v Ljubljano in na lovu za novimi poslovnimi priložnostmi. Žal sem zamudila okroglo mizo z naslovom: Blagovna znamka »I feel Slovenia« za dvig prepoznavnosti slovenskih produktov na tujem trgu, ker je bila na razporedu že kak dan prej. Udeležba na okrogli mizi bi mi verjetno močno koristila za pisanje magistrske naloge, ki je moj glavni cilj v prihodnjih dneh, tednih ... Pa sem vsaj dobila nekaj zelo koristnih kontaktov za svoj posel. Kupila sem tudi obe knjigi Petre Škarja, ki je ena mojih vzornic. In kaj me je danes spet odvrnilo od ukvarjanja z zaključkom študija?

Včeraj me je pretresla novica, da sta v vodni ujmi umrla mlada slovenska filmska igralka Lara Safran in njen bratranec Miha Baloh. Ogledala sem si napovednik filma, v katerem je Lara pustila svojo čudovito sled in iskreno verjamem, da sta bila oba mlada človeka mnogo več kot to, kar zdaj vidijo oči javnosti. Res je, sorodnici, ki je ni bilo težko najti na spletu, sem ponudila petje na pogrebu. Zakaj? Ker to delo opravljam s srcem in če se bodo odločili za to, bom zelo počaščena. Večina rednih bralcev ve, da sem zelo primerna oseba za stik z žalujočimi in zakaj, zato tokrat ne bom več pisala o tem.

Poslednji vrtički
Da še malo povežem vse skupaj. Konec preteklega tedna sem se dogovorila s podjetjem iz Velenja za sodelovanje na področju svetovanja žalujočim. Pripravljam članke in urejam vsebino za svetovanje pri urejanju grobov. Želim si, da bi bilo to moje trenutno "obštudijsko" delo v prihajajočih tednih, saj sem to že počela in zasaditve na grobovih si preprosto zaslužijo, da so nekaj več kot "štiri mačehe v vrsto".

Bolj podrobno boste o tem lahko prebrali oktobra ali spremljali preko različnih virov. Naj povem le še to, da sem čisto zares Kristina Angelika - po poklicu krajinska arhitektka, v srcu pevka še najbolj takrat, ko svoje poslanstvo združujem na pokopališčih: s petjem na pogrebih in z nasveti za urejene poslednje vrtove naših dragih. Sedaj vsi razumete, kako lahko združujem ti dve na prvi pogled nezdružljivi dejavnosti.

Gre za nas, ki smo še živi
Noben pogreb v resnici ni namenjen pokojniku, temveč nam, ki smo ostali. Na nas se obrača samo dejstvo smrti in nas izprašuje, kaj bomo naredili s preostankom svojega življenja. Kot berem v aktualni številki revije Sensa: "Smrti se pogosto bojijo tisti, ki niso polno živeli" (Manca Košir). Dodajam, da (pre)dolgo žalujejo tisti, ki ne verjamejo, da je duša umrlega srečna! Ne glede na to, ali je človek odšel mlad ali star. Ko sama pomislim na smrt, vem, da imam jaz še mnogo, mnogo nalog in izkušenj, ki jih želim opraviti v svojem življenju. In če jih ne? Jih bo pa kdo drug. Ko pomislim, da bi (mi) umrl kdo, ki ga imam iskreno rada ... boli. Ste prejšnjo poved prebrali z besedo v oklepaju ali brez? To je le navezanost in po svoje tudi egoističen pogled na vse skupaj.

Zamislite se nad svojim pogledom na te stvari in hvala za vsak komentar tukaj ali v živo z menoj oziroma s komerkoli. Moj namen je, da se začnemo o vsem tem končno odkrito pogovarjati. Želim si, da bi vsi živeli tako, kot je prav. Potem ne bi bilo žalovanja. Potem bi imeli raj na Zemlji in vsi bi bili preprosto srečni. 

Si kdaj zamislite svet brez prevar, vojn, katastrof, malomarnosti? 
Svet PREpoln ljubezni? Kaj pa naredite zanj?
Ko sem danes mimogrede prišla še do posnetka: Why I Think This World Should End, me je totalno zadelo: tudi jaz ne naredim nič ali pa blizu niča, da bi bilo na tem svetu, ki je naš skupen dom, kaj drugače. Pa bom, obljubim, ...

Ker ljubim! In to ne samo svojega moža. Ljubim svoje življenje, svoje prijatelje, družino, svojo državo, ... Ljubim zemljo in rože. Sonce na nebu, dež in vodo, ki izpira vse slabo. Ljubim sebe, svojega moža in otroke, ki si jih želiva imeti. Ljubim drevesa. In glasbo, ljubim vse, kar umre in nekoč izgine, ker se iz tega rojeva nekaj novega. Dobrega.

Pa vi?

Vzponi in padci neke podjetnice – tretjič

Ko sem napisala objavo Vzponi in padci neke podjetnice – drugič sem nekako napovedala svoje razmišljanje o tako imenovanem krogu FFF - Friends, Fools and Family. To je krog ljudi, ki te pozna in podpira. Ali drugače: to so tiste "veze", ki jih v družbi včasih neusmiljeno omenjamo kot nekaj slabega (po vezah dobiti službo ...). Pustimo zlorabe ob strani in recimo samo, da so lahko veze in (nova) poznanstva nekaj najlepšega, če jih gradimo iskreno in vztrajno. In moramo jih, če želimo preživeti, biti srečni in to srečo deliti.

"Če ne moremo delati velikih stvari, lahko delamo majhne z veliko ljubezni!"

To je geslo, ki sem ga prevzela za svoje vodilo po tem, ko se je moje življenje pred kratkim vsaj malce umirilo. Konec avgusta sem se poročila in vsak dan se zavedam, da imam zame najboljšega moža na svetu! Poročni dan je bil popoln, vreme krasno, družba pisana in vesela, družina mi je celo pripravila gosta presenečenja: na poroko je prišla moja draga sorodnica iz Amerike in me prišla pozdravit malo pred tem, ko sem se šla obleč v poročno obleko (na poroki njene mlajše sestre v letu 2012 sem prvič zares videla, kaj pomeni, če si sorodniki in prijatelji resnično znajo pokazat, da se imajo zares radi, se med seboj podpirajo ... obisk Amerike mi je tudi zato ostal v zelo lepem spominu in iščem priložnost, da jih ponovno obiščem). Moja bitka s solzami sreče je bila takrat za nekaj trenutkov izgubljena, a preostanek dneva (in noči) je vse teklo tako, kot je treba, omenjena sorodnica pa je veselo predstavljala vse tiste dobre duše, s katerimi sem nekje daleč od doma nekoč preživela nekaj najbolj čudovitih trenutkov svojega življenja.

Bilo je zares lepo in naj se na tem mestu še enkrat zahvalim vsem, ki ste nama pomagali pri organizaciji in izvedbi, vsem, ki ste se dogodka udeležili, ter vsem, ki ste bili z nama v mislih in nama tako ali drugače zaželeli veliko lepega.

Po poroki sva že v nedeljo zvečer odbrzela v Ljubljano, kjer sva imela z Aljažem pevsko vajo za nastop na prireditvi občine Škofljica. Skupaj sva s Special Orkestrom Lavrica zapela pesem Kako sva si različna in jaz sama ponovno tole pesmico. Po nekaj dneh prisilnega počitka (ko telo ne more več, se zgodi, da zbolimo), sem se začela spet trudit za poslovni napredek in mimogrede za prijateljico naredila te čudovite vizitke (prva in druga stran):

Prav ponosna sem, da lahko tudi jaz končno nekaj vrnem ljudem, ki so preprosto krasni in mi polepšajo številne trenutke življenja.

Da se vrnem k trikratnemu F-ju: Sestavljam seznam ljudi (Mimogrede vprašam: ima kdo kak pameten način beleženja osebne socialne mreže?), ki bi jih morda kdo lahko spravil pod naslov "poslovni partnerji". To so moji prijatelji in znanci, ljudje, ki znajo stvari, ki meni ne gredo, sorodniki, obstoječe in potencialne stranke, nekdo, ki "lajka" moje objave ... gre za socialno mrežo, ki jo pletem zato, ker želim to, kar sem, kar znam in kar želim narediti, deliti med vse, ki bi jih moji prispevki morda zanimali. Vem, da ne morem biti vsem všeč, pa vendar se najdejo pravi ljudje, ki v meni vidijo čudovite dosežke, ki se jih še sama kdaj težko zavedam. FFF naj bi bili ljudje, ki v podjetnika začetnika investirajo. Meni osebno največ pomeni to, da so z mano in mi namenjajo spodbudne besede. Tudi denar zato pooočasi :) prihaja in skladno z zmožnostmi se prav tako razvija moje malo podjetje in gradi socialna mreža, pri čemer pa brez vizitk ne gre! Na tokratni verziji moje vizitke (ki mi še vedno ni povsem všeč), sem pogumno že napisala ime nečesa, kar nastaja. To je nekaj, kar je večje od Kristine Angelike. Naj vam malo potešim radovednost s sliko:

Tako je, gre za logotip in sanje. Velike sanje! Vabljeni, da spremljate, če se bo res kaj razvilo iz tega.

Na že prej omenjen seznam moram v tem tednu dodati še Lucijo Veber, ki sem jo pretekli teden v Kunštn'ci spoznala na novo. Navdušila me je. Ker je kreativna, ljubiteljica lepega, morda bo nekoč moja pomembna stranka (imava podobno strast do naravne gradnje) in celo sodelavka. Do takrat pa bom delala male stvari z veliko ljubezni in se v čim večji možni meri posvetila končanju študija. Tokrat gre čisto zares.

Vrt Slavice Prelog v Ključarovcih

Slovenski vrt (v zelo širokem pojmovanju zapisane besedne zveze) se z dolgoletno tradicijo okrasnega vrta v Italiji, Angliji, Franciji in drugod v tujini sploh ne more primerjati. Slovenci smo žal še vedno šibki na področju vrtnega oblikovanja, nekaj vidnih dosežkov pa imamo bolj v smislu širitve vrtne kulture med lastniki vrtov, ki se združujejo v društva in druge interesne skupine (tudi na spletu). Svojega vrta ti ljudje navadno ne dojemajo zgolj kot statusni simbol, temveč preko izkušenj na lastnem vrtu, prebiranju literature in obiskov vrtov po Evropi in svetu s podobno mislečimi navdušenci delijo svoje znanje, izkušnje in tekmovalnost.

Kolaž okrasnih rastlin, ki navdušuje

Slovenski vrt nastaja kar brez načrta

Verjamem, da je lahko prav vsak slovenski vrt nekaj posebnega, le odpreti je treba oči in srce ter ozavestiti, da je vrt namenjen sobivanju človeka z naravo, ne garanju ali bahanju pred sosedi. Čeprav nimamo veliko vrtov, ki bi jih oblikovali pravi krajinski arhitekti, pa imamo v Sloveniji primere vrtov, ki si zaslužijo posebno pozornost, eden teh je zagotovo vrt gospe Slavice Prelog.

Steklenjak ob terasi

Po izobrazbi je gospa Slavica ekonomistka, in sicer kot upokojena uslužbenka nekoč dobro stoječega podjetja Radenska d.d., svoj vrt kljub številnim drugim obveznostim ustvarja že preko 50 let. Vrt, ki je bil kot »Slavičin eden« pred nekaj leti predstavljen v knjigi z naslovom Čudoviti vrtovi Slovenije, avtorjev Alenke Gorza, Sama Jereb in Tomaža Vesela pa tudi v raznih člankih, je po njenem pripovedovanju danes popolnoma drugačen. Vrt je namreč del narave, kjer se vse stalno spreminja. Vrt ji predstavlja nekaj, kar drugi iščejo v glasbi, športu ali zabavi.

Na dobrih 3000 kvadratnih metrih površine gospa Slavica ohranja in postopoma še kar razvija svoj vrtni raj, kjer najdemo številne zanimive, znane in manj znane rastlinske posebnosti. Vrt je obdan z živo mejo, vse skupaj pa deluje kot začaran gozd, ki obiskovalca vrta kar utopi vase, saj se zaradi zanimivega sloja podrasti komaj zavedamo prav tako čudovitega drevja nad nami.

Vse hortenzije so letos po precej topli zimi in 

nenavadno mokrem poletju čudovito uspevale

Začaran gozd zanimivih rastlin

Na vrtu, ki v krogu vrtoljubcev slovi kot najbogatejša zbirka okrasnih rastlin v Sloveniji, najdemo preko 200 različnih praproti, številne hoste, okrasne iglavce in drugo drevnino (dreni, sleči, nepozebniki, magnolije, …) ter seveda številčno zelo bogato zbirko cvetočih trajnic (maslenice, potonike, iskrivke, vijolice, zvončki in druge spomladanske čebulnice, telohi …). Čeprav boste tukaj prav v vsakem letnem času našli nekaj cvetočega, Slavičin vrt ni zanimiv samo v času cvetenja. Slovenci zanimivost vrta pogosto po krivici gledamo samo skozi razkošnost barv, oblik in vonja cvetočih okrasnih rastlin. Tisti, ki znajo občudovati najrazličnejše teksture rastlin in prelivanje zelenih odtenkov, bodo tukaj zagotovo navdušeni.

Več: revija Moj mali svet, številka 9, letnik 46/2014

Vsekakor je vrt vreden ogleda in v kolikor bi si ga želeli ogledati, ste vedno dobrodošli. Sporočite mi svoje zanimanje ali me povabite na ogled vašega vrta. Z veseljem bom predstavila še veliko slovenskih vrtov. To je tudi del mojega projekta: Slovenski vrt danes. Več o tem pa kdaj drugič.