O tem, kako razumem KONEC

V soboto sem bila na sejmu MOS v Celju - na poti v Ljubljano in na lovu za novimi poslovnimi priložnostmi. Žal sem zamudila okroglo mizo z naslovom: Blagovna znamka »I feel Slovenia« za dvig prepoznavnosti slovenskih produktov na tujem trgu, ker je bila na razporedu že kak dan prej. Udeležba na okrogli mizi bi mi verjetno močno koristila za pisanje magistrske naloge, ki je moj glavni cilj v prihodnjih dneh, tednih ... Pa sem vsaj dobila nekaj zelo koristnih kontaktov za svoj posel. Kupila sem tudi obe knjigi Petre Škarja, ki je ena mojih vzornic. In kaj me je danes spet odvrnilo od ukvarjanja z zaključkom študija?

Včeraj me je pretresla novica, da sta v vodni ujmi umrla mlada slovenska filmska igralka Lara Safran in njen bratranec Miha Baloh. Ogledala sem si napovednik filma, v katerem je Lara pustila svojo čudovito sled in iskreno verjamem, da sta bila oba mlada človeka mnogo več kot to, kar zdaj vidijo oči javnosti. Res je, sorodnici, ki je ni bilo težko najti na spletu, sem ponudila petje na pogrebu. Zakaj? Ker to delo opravljam s srcem in če se bodo odločili za to, bom zelo počaščena. Večina rednih bralcev ve, da sem zelo primerna oseba za stik z žalujočimi in zakaj, zato tokrat ne bom več pisala o tem.

Poslednji vrtički
Da še malo povežem vse skupaj. Konec preteklega tedna sem se dogovorila s podjetjem iz Velenja za sodelovanje na področju svetovanja žalujočim. Pripravljam članke in urejam vsebino za svetovanje pri urejanju grobov. Želim si, da bi bilo to moje trenutno "obštudijsko" delo v prihajajočih tednih, saj sem to že počela in zasaditve na grobovih si preprosto zaslužijo, da so nekaj več kot "štiri mačehe v vrsto".

Bolj podrobno boste o tem lahko prebrali oktobra ali spremljali preko različnih virov. Naj povem le še to, da sem čisto zares Kristina Angelika - po poklicu krajinska arhitektka, v srcu pevka še najbolj takrat, ko svoje poslanstvo združujem na pokopališčih: s petjem na pogrebih in z nasveti za urejene poslednje vrtove naših dragih. Sedaj vsi razumete, kako lahko združujem ti dve na prvi pogled nezdružljivi dejavnosti.

Gre za nas, ki smo še živi
Noben pogreb v resnici ni namenjen pokojniku, temveč nam, ki smo ostali. Na nas se obrača samo dejstvo smrti in nas izprašuje, kaj bomo naredili s preostankom svojega življenja. Kot berem v aktualni številki revije Sensa: "Smrti se pogosto bojijo tisti, ki niso polno živeli" (Manca Košir). Dodajam, da (pre)dolgo žalujejo tisti, ki ne verjamejo, da je duša umrlega srečna! Ne glede na to, ali je človek odšel mlad ali star. Ko sama pomislim na smrt, vem, da imam jaz še mnogo, mnogo nalog in izkušenj, ki jih želim opraviti v svojem življenju. In če jih ne? Jih bo pa kdo drug. Ko pomislim, da bi (mi) umrl kdo, ki ga imam iskreno rada ... boli. Ste prejšnjo poved prebrali z besedo v oklepaju ali brez? To je le navezanost in po svoje tudi egoističen pogled na vse skupaj.

Zamislite se nad svojim pogledom na te stvari in hvala za vsak komentar tukaj ali v živo z menoj oziroma s komerkoli. Moj namen je, da se začnemo o vsem tem končno odkrito pogovarjati. Želim si, da bi vsi živeli tako, kot je prav. Potem ne bi bilo žalovanja. Potem bi imeli raj na Zemlji in vsi bi bili preprosto srečni. 

Si kdaj zamislite svet brez prevar, vojn, katastrof, malomarnosti? 
Svet PREpoln ljubezni? Kaj pa naredite zanj?
Ko sem danes mimogrede prišla še do posnetka: Why I Think This World Should End, me je totalno zadelo: tudi jaz ne naredim nič ali pa blizu niča, da bi bilo na tem svetu, ki je naš skupen dom, kaj drugače. Pa bom, obljubim, ...

Ker ljubim! In to ne samo svojega moža. Ljubim svoje življenje, svoje prijatelje, družino, svojo državo, ... Ljubim zemljo in rože. Sonce na nebu, dež in vodo, ki izpira vse slabo. Ljubim sebe, svojega moža in otroke, ki si jih želiva imeti. Ljubim drevesa. In glasbo, ljubim vse, kar umre in nekoč izgine, ker se iz tega rojeva nekaj novega. Dobrega.

Pa vi?