Najprej: pretekli torek. Nebeški Jeruzalem. Prvi samostojen koncert. Polna cerkev ljudi, ki se jih je glasba močno dotaknila. Ogromno čestitk in spodbud za naprej. Koncert je bil tehnično zelo zahteven, želim si ponovitve, vendar bo treba počakati na prihodnje leto. Zaradi teže, ki jo ima glasba predstavljenega koncertnega programa, sem v sredo in nato še ves teden premlevala, kaj se je pravzaprav sploh zgodilo. Bilo je čudovito, v meni pa hkrati nepopisno veselje in žalost. Petje odpira kanale čutenj, ki jih "navadni ljudje" ne morejo začutiti. To je lahko tako lepo, da duša poje s teboj. Treba se je očistiti bremen in teže vsega slabega, kar nosiš s seboj. To boli. Lahko se zlomiš, vendar ne, če si s pravimi ljudmi. Če spregovoriš o tem in si slišan. Potem trpljenje dobi smisel in iz njega se rodi feniks radosti nad dejstvom, da lahko spreminjamo svet na bolje, če v to verjamemo. In ga spreminjamo.
V govoru po koncertu sem se najprej zahvalila vsem poslušalcem in ljudem, ki so mi koncert pomagali izpeljati. Zame je
bil ta koncert velik korak, na katerega sem se dolgo pripravljala,
vendar je hkrati šele začetek moje pevske in tako rekoč tudi poslovne
poti. Po končanih izpitih na študiju krajinske arhitekture je leto dni
minilo kot bi mignil. Že prej sem se odselila od doma in se začela preživljati
tako rekoč sama. V zadnjem letu sem veliko iskala. Še vedno iščem, vendar imam danes
v rokah zemljevid, po katerem grem. Na njem ni možno videti, kaj vse bom
doživela, do kje bom dejansko uspela priti in na kakšen način. Ob tem sem iskreno hvaležna tudi svoji širši in ožji družini, predvsem moji
predragi »super mami«, ki kljub težkim življenjskim preizkušnjam in dejstvu, da
nas je v družini pet otrok, nikoli ni pozabila name.
Nadela sem si umetniško ime Kristina Angelika, saj preprosto čutim, da so pred menoj velike stvari. Imeti svoj koncert je ena izmed njih. Je priprava na nove naloge. Poslovno bom svojo pevsko pot začela s petjem na pogrebih. Učiteljica petja me je vprašala, če sem prepričana, da bom to zmogla. Če sem zmogla peti na očetovem pogrebu ... Čutim, da je moja zgodba postala moja dodana vrednost. Mnogi bi me lahko vprašali: "Zakaj?" Smrt - ali ni to nekaj, kar bi najraje pozabili? Se morda delamo, da se to nam ne bo zgodilo? "Odmisli, zaposli se s čim in uživaj to, kar imaš. Ne misli preveč," so bili nasveti nekaterih prijateljev. "Stvari jemlješ preveč resno." Morda. Ali pa tudi ne.
Pravzaprav sem
tako kot vsak drug človek le delček celote v svojem prostoru in času, ki ga
delim v vsemi ljudmi tukaj na Zemlji. Vendar verjamem, da v sebi nosim sporočila, za katera upam,
da bodo v slovenskem prostoru vrnila upanje in optimizem. Sem krajinska
arhitektka, ki ustvarja boljše pogoje za življenje in bivanje. Verjamem, da je
Slovenija nekaj posebnega in si zasluži posebno mesto v svetu. Najprej pa: prisluhni. Glasbi, svetu in sebi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar