O meni

Moja fotografija
Slovenia
Po poklicu sem krajinska arhitektka, v srcu pevka. S svojim delom želim na vse druge ljudi prenašati sporočilo: »Pozitivnost, odgovorno delo, čudenje in ljubezen. To je vsebina, ki naj napolni moje in tvoje srce!« (foto: Janez Kotar)

petek, 13. junij 2014

Vzponi in padci neke podjetnice

Naj tokrat napovem, da bom skušala bolj pogosto pisati blog. Predvsem zato, ker rada pišem. To je le ena od odločitev, ki sem jih sklenila na podlagi udeležbe na dogodku MEET UP! Mladi uspešni podjetniki: izziv ali priložnost? v organizaciji Zavoda Ypsilon.

Počasi mineva drugi teden mojega podjetništva, 27. maja sem namreč ustanovila svoj s.p.. Koliko sem zaslužila v tem času, se verjetno sprašujete. Naj povem, da ni veliko. Ni po pričakovanjih. Lahko rečem, da drži to, kar je povedal izr. prof. dr. Jaka Vadnjal, dekan GEA College - Fakulteta za podjetništvo, ob nekem drugem podobnem dogodku: "Ko se lotiš podjetništva, načrtovane stroške pomnoži z dva, prihodke pa razdeli na pol." Predvsem se mi zdi, da to drži tudi v časovni razpredelnici, ne samo denarni.

Ne bom dolgovezila, ker je ura pozna, podjetnik pa si mora spočiti, če želi svoje delo dobro opravljati. Nekaj misli pa vseeno še zapišem. Kaj mi je danes (po celodnevnem delu za še kar obetaven posel) najbolj dalo misliti? 

Na dogodku smo govorili o tem, da je v Sloveniji eden glavnih problemov podjetnikov in ljudi, ki bi to radi postali, hudo nezaupanje. Ne da bolj malo zaupamo - da sploh ne zaupamo. Zaupamo morda sorodnikom in prijateljem, kaj več pa ... pri denarju se vse konča. Sestaviti ekipo, ki bo gonilna sila neke večje zadeve, je misija nemogoče, ker je vse udeležene strah, da bo nekdo nekaj zaslužil na njihov račun.

Moje mnenje okoli tega je, da je vzrok za nezaupanje seveda povsem naraven odziv na dogajanje, na plačilno nedisciplino in podobne štorije. Kar pa lahko trdim iz lastnega doživljanja okolja pa je to, da ne zaupamo, ker se v resnici ne znamo postaviti zase. Ker mi sami dovolimo, da nas nekdo izkorišča. Ko sebi postaviš ceno, te tudi okolica spoštuje, prej verjetno ne. Žal se je v tej mali državi to že prevečkrat pokazalo.

Slišali smo tudi, da je "fajn", če strahove spremenimo v izziv. Ko sem se tako večim ljudem predstavila, me je ena od organizatork pobarala, naj kaj zapojem. In ja, zapela sem. To je današnja zmaga!




Ni komentarjev:

Objavite komentar