Čas za načrtovanje in oblikovanje novih ciljev

S tem se ne srečujem prvič, res ne. Življenje me vedno znova uči, kako zelo je pomembno načrtovanje, ki je zame (saj sem krajinska arhitektka!) zelo širok pojem. Predstavljam si, da gre lahko preprosto za odgovor na vprašanje: »Kaj bo danes za kosilo?« ali pa je to dolg proces odločanja o tem, kaj in kako bomo naredili, da bomo s tem dosegli nek v naprej določen (dolgoročen) cilj. Morda gre za razne urnike in druge terminske plane, strateško načrtovanje sprememb v našem prostoru in družbi, lahko pa je to tudi načrtovanje življenjske poti na ravni posameznika oziroma dveh ljudi, ki se odločita, da bosta življenje nadaljevala skupaj.

Samo sebe štejem v družbeno skupino ljudi, ki so prav v tem času pred pomembno odločitvijo. Mladi smo, bolj ali manj neizkušeni, a dobro izobraženi in ambiciozni, želimo si nekaj doseči v življenju. Zakaj se torej zdi, da samo sedimo pred računalnikom in za knjigami ter preprosto ne ukrepamo? Zakaj se v javnosti toliko govori o izgubljeni generaciji? Zakaj tudi jaz še vedno kdaj dopustim, da mi dan steče mimo v razpršenem fokusu svojih osebnih ciljev in nalog, ki si jih zadam? Ne, ne bo mi zmanjkalo poguma, saj poznam uspešne zgodbe. Pisali so jih ljudje, ki so si upali, verjeli vase in za svoje sanje tudi nekaj ukrenili. Mnogo takih poznam in od njih sem se naučila, da je vsak dan nova priložnost za uspeh, četudi je le ena stopnička do velikega cilja. Čas je, da si priznamo, da ne zmoremo vsega sami. Ko poiščemo pomoč in vzajemno delimo svoje znanje in izkušnje, se odpirajo nove priložnosti za sodelovanje in tako nam vsem skupaj uspe narediti nekaj dobrega. Prav za to se ne bojim več prositi za pomoč, detajle o tem pa bom obdelala v eni od prihodnjih objav na blogu.

Najbolj pomembno vprašanje, h kateremu se vedno znova vračam, je: »Kaj si JAZ v resnici želim?« Ko to vem, začnem načrtovanje in to pravzaprav najraje počnem. Vsak dan, ki je uspešen, sem začela z načrtom, s seznamom nalog, ki jih želim opraviti. Ta seznam je bil mnogokrat predolg, vse skupaj sem naredila preveč zapleteno. Spoznala sem, da v nečem nisem našla prave mere in končno mi je uspelo uresničiti zadane cilje. Včasih je bilo to povsem nekaj drugega od začetne ideje, tudi zato, ker sem se kdaj spontano odločila, da kaj ne bo šlo po planu. Živeti tukaj in zdaj ter čutiti sebe in vse, kar te obdaja, je skrivnost resnične sreče.

Kakšen pa je tvoj načrt za novo leto 2014?

Naj bo zadnja objava v letu 2013 priložnost, da se vam zahvalim. Hvaležna sem prav vsakemu bralcu, torej tudi tebi, da si na nek način del mojega življenja. Hvala vsem prijateljem za prijazne in spodbudne besede, prebrane objave in nekaj komentarjev. Hvala za vse nasvete in brce za premik v pravo smer. Vse to sem potrebovala in bom verjetno kaj podobnega tudi še v bodoče.

Dragi Slovenci, tudi jaz sem spoznala, da je treba držat skupaj in od vsakega posameznika v določeni skupnosti (lahko je to družina, pevski zbor, vaška skupnost, podjetje, v katerem delam, mesto, regija, država, celo ves svet!) jasno pričakovati in spodbujati le najboljše. Tako smo lahko vsi skupaj preprosto vsak dan boljši in na koncu tudi NAJBOLJŠI!

Želim vam kar se da lep preostanek leta 2013. Tisto posebno leto, ki se mu reče 2014 je že čisto tukaj! Obrnite nov list v svojem življenju tudi vi!

Osebni bankrot ali kvantni preskok?

Mineva leto dni »bloganja«. To je leto in več iskanja pravega scenarija za moje življenje. Ko se ozrem nazaj, se zavem, da se je veliko spremenilo, čeprav se včasih zdi, da sem še vedno zgolj na začetku. Naučila sem se, da se velike sanje včasih podrejo in nato spet sestavijo. Včasih se to zgodi večkrat zaporedoma, vendar vse spremembe napovedujejo izjemno leto 2014, ki je prav blizu. Po nasvetu Roberta Roliha se sprašujem, kaj lahko naredim za to, da bo to najbolj posebno leto mojega življenja. Verjamem, da bo tudi meni uspelo!

To je bilo moje četrto srečanje z njim. Robert Rolih je odličen predavatelj in motivator, ki ima močno vizijo o tem, kaj želi doseči v življenju. Iz rokava stresa citate pomembnih ljudi iz gospodarstva in znanosti ter svoje poslušalce vedno znova navduši z nasveti s področja vodenja, prodaje, osebnih financ, časovnega načrtovanja in podobno. Čisto vsega, kar pove, ni treba jemati za sveto. Včasih pomaga že to, da imamo možnost spoznati še kak drug pogled na svet. Tokrat je vse prisotne ponovno opozoril na dejstvo, da smo ljudje še vedno premalo finančno pismeni. V šolah nas finančne pismenosti ne učijo, saj to ni v interesu finančne industrije in kapitalizma. 

Dogaja se, da so revni vse bolj revni in bogati vse bolj bogati. Pri tem se sprašujem, kdo je kriv za vse večje razlike v svetu? Kdo je odgovoren za to, da nekdo nekaj ima, nekomu drugemu pa primanjkuje sredstev za lastno preživljanje? Vsak je odgovoren zase. Da denarja ni, je slab izgovor. Problem je v tem, da pravzaprav ne vemo, kaj bi sploh radi in posledično ne izkoristimo vseh razpoložljivih možnosti za uresničitev svojih ciljev. Naši cilji morajo biti zelo natančni in specifični. Zanima nas rezultat, ki ga želimo doseči, in ne proces oziroma pot do tja. Določanje ciljev mora biti tako natančno, da bomo vse svoje možnosti zreducirali na eno samo. In sedaj: končno, pojdimo v akcijo!

Akcija je naše delovanje, ki nam omogoča doseganje ciljev. Razdelimo jo lahko v tri zaporedne nivoje:

1. nivo: Akcija v glavi in vizualizacije (ko razmišljaš o tem, kaj bi lahko naredil za doseganje lastnih ciljev)

2. nivo: Poskusna akcija (poskusno k nakupu nagovarjaš svoje potencialne stranke, dosegaš veliko majhnih uspehov in porazov)

3.  nivo: Izjemna akcija (narediš prav vse za dosego svojega cilja, ob tem deluješ, kot da je situacija na trgu povsem idealna, perfektna, čeprav ni) 

Če deluješ tako, kot da vse to že imaš, si bližje svojim sanjam. Veš, da je cilj oddaljen in hkrati tako zelo blizu, da ne dopustiš nobene možnosti več, da ga ne dosežeš. Najti je treba le pravo pot do tja.

Če hočeš uspeti v tem svetu, poglej kaj počne večina ljudi in naredi ravno obratno (Jacob Boheme)

Prevečkrat se nam zgodi, da se moramo vseh teh stvari naučiti na lastnih napakah. No, najbrž je uspeh že to, če svojih napak ne ponavljamo in se nam uspe pri učenju in nabiranju izkušenj izogniti kakšni praski oziroma hitro najdemo način, kako take rane zdraviti.

Zvoki narave v domačem vrtu

Človek preko oči, ušes, kože in drugih čutil iz okolja neprestano sprejema številne informacije. Glede na našo pozornost in sposobnost čutil jih kot dražljaje iz okolice selektivno oblikujemo v smiselne zaznavne impulze, pripišemo jim določen pomen za naše življenje. Najrazličnejša glasba, to so vsi zvoki, ki jih slišimo, nas spremlja na vsakem koraku. Najdemo jo tudi tam, kjer je ne ustvarja človek. Glasba narave pa si zasluži posebno mesto, saj je v vsej svoji prvinskosti preprosto čudovita. 

Zvoki petje ptic, šumenja listja v vetru, škrebljanja dežnih kapljic, zvonjenja vetrnih zvončkov in podobno spodbujajo naše zavestno sprejemanje zvokov iz narave in s tem doživetja tega trenutka. Trenutek, ki ga doživljam tukaj in zdaj je edini čas, v katerem naj bi človek zares bival. S prijetnimi zvoki, ki dopolnjujejo naše vidno doživljanje vrta, učinkovito kljubujemo stresu, ki nas ujame na delovnem mestu ali ob težjih življenjskih situacijah.

Glasbeni elementi na vrtu so lahko narejeni iz različnih materialov: kovina, les, steklo, glina in drugi (naravni) materiali. Različni materiali ustvarjajo drugačen zvok in s tem drugačno sporočilo. Tako imenovani vetrni zvonovi delujejo zelo sproščujoče, njihova pesem navdihuje in zdravi. Pa saj se tudi cerkveni zvonovi uporabljajo z namenom čiščenja čustev in misli, vabijo k molitvi in zbranosti. Les in še posebej bambus ustvarjata mehke zvoke, zato naj naša kreativnost ne pozna meja, ko si morda vzamemo čas za izdelavo čisto svojega glasbila.

Človek, prisluhni!

Stik z naravo si lahko pričaramo tudi s poslušanjem posnetkov najrazličnejših zvokov iz narave: grmenje, šelestenje listja, odmev z gora, bučanje morja, pesem škržatov, piš vetra, ptičje petje, … Seveda to nikakor ni enako doživetju narave z vsemi čutili, ko v njej bivamo, delamo in iščemo sprostitev. Prav gotovo lahko slišite naravo tudi v mestu. Ustavite se in prisluhnite. Slišite zvok peska pod svojimi nogami? Glasbo uličnega umetnika, dežne kapljice, smeh otrok? V mestu zvoke iz narave prikrije hrup prometa in glasba, ki vabi v trgovine in na zabavo. Vendar to ne pomeni, da v mestu narave ni. 

Narava nam v resnici nudi prav vse, kar potrebujemo za srečno življenje in pravzaprav ne potrebuje reklame. Ne predstavljam si, da bi na primer brenčanje čebel izginilo, da bi narava nekoč utihnila. Le ljudje smo začeli verjeti, da nam je bolje brez nje, da ji moramo gospodovati. Cilj je najti ravnovesje med današnjim napredkom in zdravo kmečko pametjo, za katero radi rečemo, da je nekoč poznala pravo mero za vse. Čas je, da naravi ponovno prisluhnemo in skupaj z njo ustvarimo glasbo, ki je svet še ni slišal.

Šumenje trav v vrtu pričara poseben šepet narave, škripanje snega pod nogami pa je prav tako nepozabna izkušnja, ki si jo želimo vedno znova ponoviti

Več: revija Moj mali svet, številka 12, letnik 45/2013

Vtisi preteklega tedna (drugi del)

No, tole sem vam še dolžna, preden si do konca organiziram naporen dan, ki me čaka jutri. Vstajanje ob pol petih ali prej je skoraj že rutina, ampak vse je za nekaj dobro, kajne? 

Preteklo soboto sem imela čast nastopati v Radljah ob Dravi na državnem prvenstvu v kombinaciji 10 plesov. Ples imam sicer zelo rada, vendar si med takimi zvezdami plesat niti ne upam :) sem pa bila povabljena, da zapojem.

vir: http://www.paradaplesa.si

V začetnem delu prireditve sem zapela slovensko himno in nato ob spremljavi kitare z Aljažem Ravnjakom še pesem Zemlja pleše. Spet sem uživala na odru. Da ne bo kdo slučajno rekel,  da pojem samo žalostne pesmi :) Bilo je kratko, a zelo sladko, še posebej potem, ko sem izvedela, da je v kategoriji starejših mladincev zmagal "žlahtnik" Jure Bergant s svojo soplesalko Ano Mesec. Čestitam!

V preteklem tednu sem se po izjemno močnemu doživljanju sveta okrog sebe (tako vsega dobrega kot tudi slabega) odločila, da bom v vsakem človeku še naprej iskala dobro. In da bom vse strahove in dvome premagala. "Strah je votel, od zunaj pa ga nič ni," ali kako že pravijo? 

Gremo novim izzivom naproti!

Vtisi preteklega tedna (prvi del)

Nedelja zvečer - za menoj pa čudovit vikend in zelo poln teden! Z mislijo na jutrišnji ponedeljek in sestanke v prihajajočem tednu se za trenutek ustavim in na blog napišem tisto, kar si želim deliti javno na spletu.

Najprej: pretekli torek. Nebeški Jeruzalem. Prvi samostojen koncert. Polna cerkev ljudi, ki se jih je glasba močno dotaknila. Ogromno čestitk in spodbud za naprej. Koncert je bil tehnično zelo zahteven, želim si ponovitve, vendar bo treba počakati na prihodnje leto. Zaradi teže, ki jo ima glasba predstavljenega koncertnega programa, sem v sredo in nato še ves teden premlevala, kaj se je pravzaprav sploh zgodilo. Bilo je čudovito, v meni pa hkrati nepopisno veselje in žalost. Petje odpira kanale čutenj, ki jih "navadni ljudje" ne morejo začutiti. To je lahko tako lepo, da duša poje s teboj. Treba se je očistiti bremen in teže vsega slabega, kar nosiš s seboj. To boli. Lahko se zlomiš, vendar ne, če si s pravimi ljudmi. Če spregovoriš o tem in si slišan. Potem trpljenje dobi smisel in iz njega se rodi feniks radosti nad dejstvom, da lahko spreminjamo svet na bolje, če v to verjamemo. In ga spreminjamo.

V govoru po koncertu sem se najprej zahvalila vsem poslušalcem in ljudem, ki so mi koncert pomagali izpeljati. Zame je bil ta koncert velik korak, na katerega sem se dolgo pripravljala, vendar je hkrati šele začetek moje pevske in tako rekoč tudi poslovne poti. Po končanih izpitih na študiju krajinske arhitekture je leto dni minilo kot bi mignil. Že prej sem se odselila od doma in se začela preživljati tako rekoč sama. V zadnjem letu sem veliko iskala. Še vedno iščem, vendar imam danes v rokah zemljevid, po katerem grem. Na njem ni možno videti, kaj vse bom doživela, do kje bom dejansko uspela priti in na kakšen način. Ob tem sem iskreno hvaležna tudi svoji širši in ožji družini, predvsem moji predragi »super mami«, ki kljub težkim življenjskim preizkušnjam in dejstvu, da nas je v družini pet otrok, nikoli ni pozabila name. 

Nadela sem si umetniško ime Kristina Angelika, saj preprosto čutim, da so pred menoj velike stvari. Imeti svoj koncert je ena izmed njih. Je priprava na nove naloge. Poslovno bom svojo pevsko pot začela s petjem na pogrebih. Učiteljica petja me je vprašala, če sem prepričana, da bom to zmogla. Če sem zmogla peti na očetovem pogrebu ... Čutim, da je moja zgodba postala moja dodana vrednost. Mnogi bi me lahko vprašali: "Zakaj?" Smrt - ali ni to nekaj, kar bi najraje pozabili? Se morda delamo, da se to nam ne bo zgodilo? "Odmisli, zaposli se s čim in uživaj to, kar imaš. Ne misli preveč," so bili nasveti nekaterih prijateljev. "Stvari jemlješ preveč resno." Morda. Ali pa tudi ne. 

Pravzaprav sem tako kot vsak drug človek le delček celote v svojem prostoru in času, ki ga delim v vsemi ljudmi tukaj na Zemlji. Vendar verjamem, da v sebi nosim sporočila, za katera upam, da bodo v slovenskem prostoru vrnila upanje in optimizem. Sem krajinska arhitektka, ki ustvarja boljše pogoje za življenje in bivanje. Verjamem, da je Slovenija nekaj posebnega in si zasluži posebno mesto v svetu. Najprej pa: prisluhni. Glasbi, svetu in sebi.

Vrt kot živalsko domovanje

Vsak vrt je kot košček narave prostor, kjer na bolj ali manj posrečen način sobivajo rastline, živali in človek. Ves naravni svet je poln čudes in prav živali naredijo vrt še bolj živ. Celo v prihajajočih mrzlih mesecih, ko se skoraj ves rastlinski svet umiri in počiva. Najrazličnejšim živalim lahko na svojem vrtu nudimo prijeten dom ali pa jih povabimo le na obisk. 

Vrt je rezultat človekovega urejanja okolice svojega bivališča in je zato ogledalo svojih lastnikov. Nekateri si prizadevajo naravo podrediti, jo ukrotiti in ji tako bolj ali manj uspešno gospodariti, drugi pa se bolj nagibamo k sodelovanju z naravo in ji dopustimo, da nas navdihuje – taka kot je, kakšno stvar pa tudi nalašč prepustimo izven svojega nadzora. S tako imenovanim organskim načinom vrtnarjenja spodbujamo naravno pestrost in si hkrati ustvarjamo vrt, v katerem ni garanja. Gre le za opazovanje in sodelovanje.

Priprave na zimo

S postavitvijo ptičje krmilnice poskrbimo za ptice, ki jim v zimskem času primanjkuje hrane. S tem si v njih za poletje zagotovimo pomočnike pri omejevanju škodljivih žuželk zelenjavnega vrta. Ptičjo krmilnico in hrano za ptice lahko dandanes kupimo v vsakem vrtnem centru, poseben čar pa da vrtu doma izdelana krmilnica, ki je rezultat naše lastne ustvarjalnosti. Naj bo to spodbuda, da se česa podobnega lotite tudi sami.

Krmilnico namestimo v bližino grmovja in dreves, dovolj visoko, da je ne dosežejo mačke. Računati moramo na nekaj ostankov ptičje hrane po tleh, zato krmilnico postavimo v del vrta, kjer nas to ne bo motilo. Najbolje je, da jo postavimo tako, da lahko ptice diskretno opazujemo skozi okno, saj je to zanimiva predstava za otroke. Skupaj lahko ugotavljamo, katere vrste ptic smo uspeli privabiti v naš vrt. Poskrbimo, da je ptičja hrana vedno na voljo in na suhem, prazne lupine razpihamo stran. Najbolj primerne so različne semenske mešanice, v bližino pa lahko zavežemo tudi vejico jagodičja ali lojevo pogačo. Sama sem shranila tudi zrele glave sončnic s svojega vrta. Pticam jih bom dala na razpolago, ko bo pritisnil mraz.

Opazuj svoj vrt in odkril boš zanimive male zverinice

Preko celega leta lahko na vrtu opazujemo življenje v najrazličnejših oblikah. Če previdno premaknemo kamenje ali star štor morda opazimo kakšno zanimivo žuželko, ki je do sedaj še nikoli nismo videli. Morda jo lahko s kančkom otroške zvedave domišljije po svoje poimenujemo in opišemo. Vsako bitje in vsaka stvar v vrtu ima svoje mesto in je tam z namenom, da vrt živi v ravnotežju. Če le imamo dovolj prostora, je zato prav, da pustimo del vrta čim bolj divji oziroma načrtovano pester po vzoru iz narave. Tako si zagotovimo, da vrt resnično živi.

Več: revija Moj mali svet, številka 11, letnik 45/2013

Nebeški Jeruzalem (VABILO na koncert)

Kristina Angelika pripravlja prvi koncert za domačo publiko
Cerkev svetega Štefana, Štepanja vas, Ljubljana, 5. november 2013 ob 19:00

Naj melodije s cerkvenega kora vsakodnevne skrbi in bremena, ki nas morda spremljajo že dlje časa, odnesejo daleč stran. Ko bo pravi trenutek nam bo tišina vrnila odgovor za rešitev in napredek. Koncert je zame priložnost, da vam na svoj način pokažem, kaj sem se naučila na podlagi najtežjih trenutkov svojega življenja. Vse je tako, kot mora biti. Zato sem danes to, kar sem.

Kar ste nekdaj z zaupanjem položili vame, sedaj prihaja na plan in neustavljivo raste. Hvala vam!

Glasbo ustvarjajo: Kristina Kastelic (sopran), Benjamina Kolar (orgle), Aljaž Ravnjak (kitara)

V okviru obreda svete maše in po maši boste slišali nekaj duhovno-ritmične glasbe: Nebeški Jeruzalem, Znova se lahko rodiš, Poj ljubezni;

precej klasične sakralne glasbe: Andrew Lloyd Webber: Pie Jesu, J. S. Bach / C. Gounod: Ave Maria, Vivaldi: Domine Deus, Cesar Franck: Panis angelicus, Gabriel Faure: In Paradisum;

sodobno cerkveno glasbeno delo Johna Rutterja: Gospod te blagoslovi (sopran: Kristina Kastelic, alt: Valentina Žitek, tenor: Aljaž Ravnjak, bas: Benjamin Fele);

in nekaj prelepih slovenskih bolj ali manj ljudskih cerkvenih pesmi:
Strečansky: Najlepši dar, A. M. Slomšek, Zafošnik: V nebesih sem doma

Vabljeni!

Najdi svojo pot!

Veliko se je dogajalo v zadnjih dneh. Prav vsak dan je bil poseben! V petek sem tako mimogrede med iskanjem parkirnega prostora v Trnovem (pred vajo za Mozartovo opero Figarova svatba, kjer bom na premieri konec marca 2014 odpela in odigrala vlogo Susanne) poklicala na radio Zeleni val in za neroden odgovor na nagradno vprašanje prejela karto za včerajšnji koncert Nine Pušlar v Ivančni Gorici. Bilo je nepozabno!

Torej, ... najprej iskrena hvala za vse lepe stvari, ki se mi dogajajo v zadnjih dneh! Po čustveno napornem poletju je prišla jesen in mislim, da se mi počasi uresničujejo moje najgloblje sanje. Posebej veliko mi pomeni to, da sva si z mami vedno bolj blizu. Pred kratkim sem od nje dobila čudovito darilo. Mami, hvala za vse - za to, da si!

Mami, hvala za tole! :)

Včeraj popoldan sem z mami in najmlajšo sestro obiskala sejem Narava-zdravje. Srečala sem (spet) kar nekaj ljudi, ki jih poznam. Kaj to pomeni? Stalno se mi dogaja, da srečujem znance. Lepo vas videti!

Obisk sejma lepo priporočam (še danes bo to možno, če imate čas za to). Jaz imam kar nekaj prospektov in vtisov, ki jih želim malo urediti in uporabiti kot vir idej za vse, kar prihaja. Med drugim sem bila deležna tudi hitre grafološke analize:

Večinoma desni nagib pisave, nekatere črke so tudi pokončne, pričajo o ustvarjalnosti in odločnosti. Značilni so zaprti o-ji in a-ji, jasna pisava, čeprav tudi poenostavljena. To naj bi pomenilo, da se stvari, ki se jih odločim narediti, tudi izpeljem. Moj komentar na to je bil, da pa se za to zelo dolgo pripravljam. :)  Menda sem zaradi strešic, ki so pravzaprav črtice usmerjene navzdol, sposobna vodenja, ljudje mi bodo sledili, če bom to želela ali ne. Kar povem ima navadno svojo težo in pomembnost. V črki d in k se kaže veliko ustvarjalnosti. Svojim občutkom moram bolj zaupat. Po eni strani sem čustveno zelo odzivna oseba, vendar se še vedno prevečkrat prepuščam negativnosti in osamljenosti (veliki presledki med besedami). Na tem delam. Zanimivo mi je, da sem prav to ozavestila s pogovorom s posebnimi ljudmi v zadnjih dneh.

Nina Pušlar: Svet je tvoj!
Po obisku sejma sem odvihrala proti Ivančni Gorici. Iti na koncert sam in zares uživati ... Tudi to se da! Glasba prebudi v meni občutke, ki jih moram ponovno doživeti, da se očistim vsega, kar me vleče k tlom. Ne vem, kje naj začnem, kaj sploh javno objaviti? Osem let s prvim in edinim fantom do zdaj je bilo nekaj posebnega. Še vedno ga imam rada (na drugačen način) in mu želim le najboljše v življenju. Vendar pa: poti se včasih razidejo in verjetno je tako najbolje za vse. Danes že vem, da me čaka še veliko, veliko lepega. Hvaležna sem za vse izkušnje. Zaradi njih sem to, kar sem. Vsakemu izmed vas pa polagam na srce, da sledite svojim sanjam! Vse se da, če se hoče.

Iz zgoraj omenjene skladbe Nine Pušlar: ... danes sem brez plana ... Ja, to bo zame težko, zato pa imam ponoči čas samo zase. Za zdravljenje same sebe in za ustvarjanje moje nove realnosti, ki jo želim deliti s širnim svetom. Potem bom lahko tudi zares sprejela novo ljubezen, ki je pravzaprav že zelo tukaj. Vse je tako, kot mora biti.

Želim vam skrajno lepo nedeljo in uspešen teden!
Vaša in čisto svoja Kristina Angelika :)

Trajna zasaditev groba

Jesen je tukaj in počasi se bliža tudi 1. november, ko se z ureditvijo grobov in obiskom pokopališč še posebej spominjamo vseh naših dragih pokojnih sorodnikov, prijateljev in znancev. Prav je, da so grobovi lepo urejeni preko celega leta, zato lahko tokrat namesto dragih rožnih aranžmajev in pretiravanja s prižiganjem sveč raje poskrbite za celostno zamenjavo grobne zasaditve. Malo večji vložek v trajno zasaditev se na daljši rok večkratno obrestuje, saj lahko s trajnicami in nižjimi vrstami drevnine pričaramo prav zares lep in spokojen poslednji vrt, ki bo potreboval le malo vzdrževanja.

Slovenci v primerjavi z drugimi evropskimi narodi dnevu spomina na mrtve pripisujemo poseben pomen in ga na svoj način seveda tudi množično obeležujemo. Pogosto prav pred že omenjenim praznikom grob na novo uredimo ali pa vsaj zamenjamo kake rastline, ki so čez leto propadle, dodamo novo atraktivno jeseni cvetočo rastlino, očistimo grob in podobno. Osebno menim, da je bolj kot končni izgled groba pomemben prijeten spomin na pokojnika. To seveda ne pomeni, da so grobovi lahko videti zapuščeni in zanemarjeni, temveč želim s tem opozoriti na pretiravanje z okraševanjem brez pomisleka na osebnost pokojne osebe. Vabim vas, da se ob obisku groba tokrat spomnite na vse lepe trenutke, ki ste jih preživeli s pokojnikom. Morda se vprašate: »Kaj se lahko iz njenega/njegovega življenja, ki se je končalo, naučim? Kaj je tisto, kar je zares pomembno v življenju?«

Vstop na pokopališče Srebrniče pri Novem mestu

Ureditev groba, ki tolaži

Slovenski grobovi so velikih dimenzij in žal po večini okvirjeni v betonu ali kamnu ter zasajeni s cvetočimi trajnicami ali enoletnicami (pogosto preveč pisanih barv). Gredice so navadno premajhne in zato ne nudijo ustreznih pogojev za rast. Ne pozabimo, da so rastline na večini naših pokopališč močno izpostavljene vremenskih vplivom – soncu, suši, zmrzali in vetru. Ureditve, ki zasaditve morda sploh nimajo (samo kamnita plošča in/ali samo peščena površina) delujejo zelo trdo, sploh če je takih grobov na pokopališču veliko. Taka pokopališča ne nudijo potrebne opore žalujočim.

V nasprotju z opisanim pa je tudi pri nas vse več grobov, ki so nosilci simbolnih sporočil tudi v zasaditvi. Obstajajo tudi parkovna pokopališča, ki so v celoti zasnovana v večjem stiku z naravo in tako nudijo oporo in nov optimizem svojim živim obiskovalcem. Taka pokopališča so dejansko namenjena živim ljudem in nikoli ne postanejo kraj, kamor najraje sploh ne bi stopili. Lepo je, če nas že sama ureditev groba spominja na pokojnika in ne gre le za nek nagrobnik iz kataloga in zabojček mačeh, ki so posejane v strogo mrežasto razporeditev. Priporočam, da je vsaj tretjina groba namenjena zelenju po vašem ali pokojnikovem okusu. Nič ni narobe, če je zasaditvi namenjena celotna površina groba, načeloma pa skušamo z novo zasaditvijo ujeti stil celotnega pokopališča in hkrati ureditvi dodati kanček osebne note.

Simbolična prekinitev vezi družine Pfahl s pokojnico 

kot osebna nota tega groba

Načrt nove zasaditve

Novo zasaditev ali preureditev groba je dobro skrbno načrtovati, za to pa lahko najamemo strokovnjaka ali načrt naredimo sami. Pri izboru rastlin pazimo, da izberemo počasi rastoče rastline. Trajno zasaditev načrtujemo tako, da je zasaditev zanimiva skozi vse letne čase.

Včasih se zgodi, da ne zmoremo ali ne znamo sami dostojno urediti groba. Verjamem, da lahko v tem primeru vsakdo koga prosi za vsaj nekaj pomoči. Če se boste za ureditev groba odločili s pomočjo otrok ali vnukov, vzemite to kot priložnost za pogovor o smrti, ki je še vedno tabu tema v družbi. Povejte jim kaj lepega o pokojniku, ki ga morda sploh poznali niso. Dogovorite se s sorodniki, kdo bo letos poskrbel za ureditev groba ali pa za nasvet in pomoč povprašajte strokovnjaka. Ni treba, da ste za vse vedno sami.

Več: revija Moj mali svet, številka 10, letnik 45/2013

Ekoturizem - turizem v sodelovanju z naravo

Gre za delček moje magistrske naloge, ki podaja nekaj temeljnih misli in zanimivih vprašanj, o katerih si želim razpravljati z vami :) Vabljeni h komentiranju!

Ste že slišali tudi za izraz ekoturizem? Pravzaprav ne gre za nič posebno novega. Pri ekoturizmu ali drugače povedano ekološkem, sonaravnem, zelenem, naravi prijaznem, trajnostnem turizmu gre bolj za usmeritev kot posebno vrsto turizma. V svetu se je začel pospešeno razvijati vzporedno z množičnimi okoljevarstvenimi gibanji kot odgovor na vse večji vpliv človeka na naravno okolje in posledice masovnega turizma.


Slovenija premore čudovita razgledišča. Na sliki je pogled

proti Bohinjskemu jezeru z Vodnikovega razglednika

Ekoturizem na splošno pomeni zlasti ogledovanje in uživanje naravnih vrednot na način, da se te ohranjajo neokrnjene tudi zanamcem in da se ne posega v ekosisteme čez mejo ranljivosti. Uveljavilo se je pasivno opazovanje narave s pešpoti, razglednih točk, v sklopu najbolj neokrnjenih delov sveta pa smo lahko deležni celo čakalne vrste za ogled. Turistični obisk je lahko reguliran in torej omogočen z denarnim prispevkom za ogled (vstopnina, parkirnina; na primer v Iškem vintgarju ob vikendih) ali zaradi želje po varovanju njegovih izjemnih vrednosti omejen z v naprej določenim maksimalnim obiskom na določeno časovno enoto.





Ekoturizem v Sloveniji
Danes turistu ni več dovoljeno prav vse, kar si zamisli, da bi v času obiska določenega kraja lahko počel. Vodiči po ekoturističnih interesnih območjih, predstavitvene spletne strani in informacije na tablah, ki so postavljene na pomembnih točkah v prostoru, obiskovalce seznanjajo s pravili, prepovedmi in priporočili glede obnašanja znotraj bolj ali manj določenih meja. Upoštevanje predstavljenih priporočil poleg ohranjanja vrednosti naravnega okolja obiskovalcem zagotavlja tudi ustrezno varnost in boljše doživljanje prostora.

Obiski krajinskih parkov in podobnih območij dvigajo ekološko ozaveščenost, spoznanje o nujnosti varovanja naravnih lepot in planeta kot celote. Okolju prijazen turizem ima torej pomembno ozaveščevalno, raziskovalno, izobraževalno in kulturno vlogo, ki potrebuje svoj prostorski okvir in organiziran nadzor/upravljanje. Sožitje med ohranjanjem narave in interesom turistov ter domačih rekreativcev je možno tako, da obiskovalci opazujejo, varujejo in vlagajo v območja naravnih parkov, z dohodkom od turizma se omogoča sanacija okolja ter druge akcije povezane z varovanjem naravnih in kulturnih vrednosti. V Sloveniji kljub na splošno ohranjenem občutku za pristen stik z naravo ekoturizem še ni posebno dobro razvit. Imamo sicer kar nekaj ekoloških kmetij, posamično razdrobljeno drugo ponudbo in zares veliko potenciala, da kot država postanemo v svetu prepoznavni prav po tem novem konceptu turizma. Prav ves turizem naj bi v bodoče postajal vedno bolj okolju prijazen, vendar lahko o ekoturizmu najlažje govorimo v okviru nacionalnih parkov (najvrednejša naravna dediščina države), regijskih naravnih parkov (pokrajinska pomembnost) in krajinskih parkov (pretežno lokalna pomembnost). Slovenija ima ogromno naravne dediščine, ki samo čaka, da jo odkrijete tudi vi, zato ne čakajte na novo poletje, temveč obiščite Ljubljansko barje, Goričko, Pokljuko ali kak drug čudovit konec Slovenije že v prihajajočem vikendu. Če boste to storili z vlakom, s kolesom ali peš, bo vaš izlet še toliko bolj »eko«.

Več: revija Moj mali svet, številka 09, letnik 45/2013

APZ slovo

Dragi APZjevci in širni svet!

Šest let petja v najboljšem zboru na svetu me je oblikovalo v skrajno pozitivno in razgledano osebo, ki sprejema drugačnost in različnost, ima odprte oči in ušesa za vse, kar je lepega na tem svetu, ter ve, da se je treba za skupne cilje pošteno boriti.

V preteklih dneh smo zopet (in jaz osebno drugič) zastopali Slovenijo na prestižnem tekmovanju za Grand Prix Europe. Žal (še) nismo postali edini zbor na svetu, ki bi to nagrado prejel trikrat, vendar verjamem, da APZ-ju nagrada ob novi priložnosti vsekakor ne uide. Naš nastop je bil nekaj posebnega in o končnem rezultatu so odločale malenkosti. Zmagovalnemu zboru Kamer iz Latvije za dosežek čestitam in jim želim tudi v bodoče še mnogo uspehov.

APZ zmaga Grand Prix Europe, 2008

Tekmovanje v Arezzu je mejnik, s katerim se počasi poslavljam od rednega druženja z vami. Vseh šest let je bilo nabitih s pozitivno energijo! Toliko vaj, nastopov, koncertov, nepozabnih turnej (na Norveško, Nizozemsko, Irsko, v Veliko Britanijo, Južnoafriško republiko, Nemčijo, Španijo, na Filipine, Tajvan in v Peking ...), novih obrazov, nasmehov, spodbud, iskrenih pogovorov, zabave in druženja! Hvala dirigentki Urši Lah, ki me je leta 2007, sprejela v zbor in poskrbela, da se je moj pevski talent končno začel razvijati! Hvala Urši Šetina, ki mi je ob njenem prvem predsedovanju zbora zaupala nalogo finančnice. Hvala dirigentu Sebastjanu Vrhovniku, ki mi je večkrat dodelil pomembne sole. Zadnji solo pri skladbi H. Purcella Music For A While je velika čast! Hvala zdajšnji predsednici Sari Lakota, ki je moja mentorica za žure :) ter seveda vsakemu drugemu sopevcu in sopevki v vseh šestih letih!


Dobrodelni koncert APZ za mojo družino, 2009

Hvala vsem sopotnikom, ki so poskrbeli, da mi prav na nobenem prevoznem sredstvu v okviru APZ turnej ni bilo dolgčas! Hvala vsem cimrom, ki so kdaj delili isti prostor za pre-/po-nočevanje! Hvala vsem sotrpinom na vajah, za katere se je zdelo, da so prenaporne - zaradi vas je bilo mogoče še malo stisnit zobe in se naučiti še zadnjo malenkost. Hvala Brutal-u, ki me je iz bruc, bruc, bruc, bruc, brucke lani prekalilo v pripravnico in letos v ponosno članico APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani. Hvala Univerzi v Ljubljani, ki me je zaradi raznih nalog v okviru APZ-ja včasih sprejela v svoje prostore ob skrajno čudnih urah. Hvala vsem, ki boste vztrajali in ostali še naprej redno in izredno pevci APZ-ja ter vsem bivšim članom, ki nas zvesto spremljate in prihajate na naše koncerte! Hvala vsem novopečenim brucem, ki se APZ-ju pridružite to jesen - zaradi vas bo APZ tradicija trajala na veke! :)

APZ na Bledu, 2011

Po poklicu sem krajinska arhitektka, po srcu pevka. Z jesenjo začenjam novo poglavje v svojem življenju in se želim do novega leta povsem posloviti od "običajnega" študentskega življenja. Odločila sem se, da bom pela vse življenje, zato bom vedno vesela sodelovanja z vami. 

Za moj projekt z delovnim naslovom Iz globočine nekateri (APZ)prijatelji že veste, drugi še izveste. Z veseljem vam bom predstavila svoje ideje in slišala kako vaše mnenje. Sicer se pa vsi skupaj vidimo na APZ pikniku, ki bo pri meni doma sredi septembra. Odojek bo! (pa tudi na vegije ne bomo pozabili)

APZ, najboljši pevci smo na svetu!



P.S.: se priporočam za fotke iz Arezza!

Koliščarski dan 2013

OBJAVA 24.8.2013:
Nagrajenec bo znan, ko bom dobila vsaj 100 izpolnjenih anket (na Koliščarskem dnevu jih nisem dobila toliko). Dostopne bodo predvidoma v začetku septembra v Mestnem muzeju v Ljubljani v sklopu nove stalne razstave povezane z Ljubljanskim barjem. 

Hvala vsem, ki ste ankete že izpolnili!

PRVA OBJAVA 17.8.2013: 
Pravkar se odpravljam na Koliščarski dan 2013, ki je danes na Igu, malo grem "pofirbcat". Vse udeležence, ki še pridete na to današnje prijetno preživljanje sobote na Ljubljanskem barju, prosim, da na kraju dogodka izpolnite mojo anketo. Na voljo bo 120 izvodov, izžreban pa bo tudi nagrajenec, ki bo objavljen tukaj na blogu prihodnji teden.

Nagrada: Nasvet krajinskega arhitekta v vrednosti 100 € (svetovanje za ureditev vrta ali manjše zasaditve oziroma nasvet po dogovoru).

Anketa za potrebe magistrske naloge z naslovom Prepoznavnost in trženje krajine Ljubljanskega barja za potrebe turizma bo na voljo nekje na prireditvenem prostoru najkasneje opoldan.

Želim vam prijeten obisk Ljubljanskega barja!

Preveri linke spodaj:
http://www.napovednik.com/dogodek260924_6_koliscarski_dan
http://dejanveranic.wix.com/vdezelikoliscarjev

Zmagovalna idejna zasnova obnove igrišča v Celju – javni natečaj

Kar verjameš, se uresniči!

Že prejšnji teden sem najbližjim obljubila, da na blogu objavim vsaj nekaj o natečaju, ki sem se ga udeležila v sodelovanju s sošolko Sandro Pintar. Prvič sem se udeležila javnega natečaja in zmagali sva!

Konkurenca ni bila prehuda, morda bo prav zato sedaj velika odgovornost pripraviti prepričljivo predstavitev projekta na 1. mednarodni konferenci Varna igra 2013 v Celju, ki je bila s 24. in 25. septembra letos prestavljena na pomlad 2014. Več o tem si lahko preberete tukaj. Vabljeni!

Povzetek idejne rešitve

Igra je sestavni del otroštva, saj otrok preko nje spoznava sebe in zunanji svet, ter se na ta način uči. Ker pa se ljudje učimo vse življenje in za dobro počutje potrebujemo kvalitetne ter varne prostore tudi za druženje, sva avtorici s svojo idejno zasnovo načrtovali prostor za vse starostne skupine. Kreativno igrišče si predstavljava kot prostor, ki nudi različne izkušnje in se skozi letne čase spreminja. Prostor sooblikujejo njegovi uporabniki.

Preureditev majhnega javnega igrišča v Mestni občini Celje ob Cesti na Do­brovo 
obstoječega stanja prostora ne ignorira, temveč ga nadgradi in vleče vzporednice s tem, kar je na samem igrišču in v njegovi neposredni okolici že sedaj. Zasnova igrišča kot celota ima poudarek na uporabi naravnih materialov, s katerimi ponudimo okolju prijazne motive (vrbove hiške, vrbovi tuneli …) in možnost igranja v zdravem prostoru. Ob upoštevanju pravil, priporočil in standardov za varno igro je na osrednjem delu uporabljen tudi umetni material (guma teren in asfalt). Del asfaltne površine sva ohranili kot primer recikliranja oziroma ponovne uporabe nečesa starega (gre dejansko za ohranitev dela igrišča v stanju, kakršno je sedaj). Taka površina ima kljub nekaterim tveganjem tudi svoje prednosti. Z uporabo raznih elementov in oznak (bunkerji, Baza 15+, ...) sva želeli prikazati simboliko preteklega časa spoštljivo in na otroško zanimiv ter igriv način (skrivanje v bunkerjih, plazenje po tunelu).

Čez celotno igrišče je zasnovana krožna pot, ki omogoča, da prostor dojamemo iz različnih zornih kotov. Igrišče je glede na različne dejavnosti in interese uporabnikov razdeljen po območjih. Tukaj so tako imenovani: POLIGON IZKUSTEV, OTROŠKO DVORIŠČE, MOZAIK SAMOOSKRBE in BAZA 15+. Izjemno pomembno se nama zdi, da otroke navdušimo za preživljanje prostega časa v naravi. Z izvedbo načrtovanega igrišča bodo okoliški prebivalci pridobili kakovosten zunanji prostor, ki ima mnogo pozitivnih učinkov na kakovost bivanja tudi širše.

Obstoječe stanje

Več o tem pa sledi septembra. Mislim, da je to uvod v nova, kakovostna otroška igrišča in druge javne prostore v Sloveniji, pri nastanku katerih bom sodelovala jaz osebno :) 

Povabljeni ste, da spodaj napišete, česa si Slovenci resnično želimo v odprtih javnih prostorih.

Bivalni vrt v vrtači

Vrtača je kot rezultat dolgotrajnih naravnih procesov unikatna kraška oblika reliefa. Njena sodobna raba se močno razlikuje od tradicionalne. Stoletja so namreč vrtače predstavljale priložnost za agrarno dejavnost (vrtovi, njive, travniki, pašniki) in vodno oskrbo (kali, lokve), žal pa je tega vse manj. Zasutje ali pozidava vrtače predstavlja trajno degradacijo prostora. Tako kot je kraška jama posebnost kraškega podzemlja, je vrtača posebnost kraškega površja in tega se premalo zavedamo tako laiki kot stroka. Lokalne skupnosti znotraj naselij načeloma dopuščajo tudi pozidavo vrtač, čeprav bi bila kakšna drugačna rešitev morda ustreznejša. Članek obravnava načrtovanje nove vrtne ureditve, ki je poskusni primer ustreznega načrtovanja bivalnega vrta v že pozidani vrtači.

Naročnika nove vrtne ureditve sta zgradila svojo hišo v Logatcu, ki je v strokovnih krogih znano področje večje pokritosti površja z vrtačami. Zemljišče je bilo pred gradnjo njune hiše prazno, »le« zaraščena in opuščena vrtača sredi goste pozidave stanovanjskih hiš in manjših kmetij. O urbanizmu takih gostih naselij ne bomo govorili, saj se da takšna območja le malo in počasi spreminjati.

Edinstvenost suhozidov

Suhi zidovi so edinstven element kraške krajine. Prvotno so nastajali zaradi čiščenja njiv in vrtov. Ljudje so namreč v iskanju boljših pogojev za rast rastlin s površine za pridelavo odstranjevali kamenje in iz njega brez vezivnega materiala gradili zidove in zavetišča. Ker se želimo z vrtom navezati na preteklost, bomo suhozide vključili v načrt vrta.

Vrt načrtujemo tako, da robove parcele ob bivalnem delu vrta močno zasadimo z okrasnimi in sadnimi vrstami drevnine. Zasaditev bo preprečevala poglede na teraso, ki jo lahko po želji dodatno zaščitimo še s pergolo. Majhen zelenjavni vrt in sadna drevesa so vključeni v jugozahodni del vrta. Pomembno je, da vsem rastlinam zagotovimo dovolj prsti za ukoreninjenje. Tako bo treba najprej opraviti gradbena dela in navoziti zemljo, ki naj bo čim bolj kakovostna.

Skica nove ureditve

Situacija je izredno specifična in zaradi velike izpostavljenosti pogledom sosedov (vrt je na dnu vrtače okrog pa pozidana okolica) celo precej zahtevna za mladega krajinskega arhitekta. Končen načrt po meri uporabnikov se zato lahko izdela le s pomočjo nasvetov ustreznega izvajalca gradbenih del in soudeležbo lastnikov vrta, s katerimi se naredi tudi končen izbor rastlin.

Več: revija Moj mali svet, številka 08, letnik 45/2013

Ko se duša izraža po glasu ...

Pretekla sreda je bila zame spet en lep, poseben dan. V zadnjem času si zapomnim samo take trenutke in veliko jih je. Na vseh področjih. Uresničila se mi je velika želja, da sem končno v živo spoznala Marcosa in Bernardo Fink. Oba me preko glasbenega portreta, ki si ga vedno znova predvajam, močno nagovarjata. Tudi jaz čutim, da je petje res nekaj velikega, da je to način, po katerem se lahko izražam in spoznavam samo sebe. Tistim, ki ne veste, o čem govorim, priporočam ogled prilepljenega posnetka. Bernarda in Marcos Fink sta svetovno znana operna pevca slovenskih korenin, ki se dotikata mnogih src.

Rada te imam, Slovenija!

Pravzaprav ne vem, kaj točno lahko sploh še napišem. Vse se čudovito prepleta s tem, kar pišem za magistrsko nalogo (ja, končno z vso paro :) naprej), pa čeprav gre za povsem različni področji. Spremljam njun posneti portret in vsakokrat se strinjam z vsem povedanim. Zelo podobno zgodbo si delim z Bernardo, saj sem se pozno dokončno odločila, da bom vztrajala pri učenju petja (šele pred kratkim!) in hkrati se težko vidim, da bom v življenju samo pela, kot v posnetku o sebi pove njen brat. Čutim, da me čaka nekaj velikega, nekaj posebnega, nekaj samo mojega in se tega že zdaj iskreno veselim. Sploh ne znam opisati teh stvari. Ne pravim, da bom operna pevka. Morda ja, morda ne. Bom le nič manj in nič več kot samo jaz. In tako me imajo ljudje najraje, kaj ni preprosto?

Naj bo slišati še tako naivno ali patološko, okuženo s vsesplošnim gibanjem v zvezi z zakonom privlačnosti in pozitivizmom ... Jaz kreiram tisto, kar si želim. Nihče drug mi ne postavlja meja. Sama si jih. Zakaj torej ne bi delala tistega, kar si želim? Kar lahko dam drugim? To je moje poslanstvo. Slediti notranjemu glasu. Če mi nekaj ne gre, je to zato, ker se moram na tistem področju še nekaj naučiti, ker mi točno v tisti podrobnosti še nekaj manjka, nosim nek strah ali breme iz preteklosti. Vsega tega se zdaj osvobajam in kličem tudi vam: "Življenje je čudovito!"

Pa lep vikend in prijetne počitnice!

Prenova vrta

Novi vrtovi in zgledno urejene okolice hiš in drugih objektov ne nastajajo iz nič. Seveda se lahko zgodi, da načrtujemo vrt, kjer praktično ni obstoječih elementov vrtne zasnove, vendar se pogosteje srečujemo z izzivom, ki nam ga predstavlja bolj ali manj vzdrževan obstoječ vrt ter z njim vsi grajeni (podporni zidovi, tlaki) in živi elementi (rastline). Tak vrt zaradi prenasičenosti, neprimernega vzdrževanja, menjave lastnika/uporabnika vrta ali pa preprosto zaradi želje po nečem novem potrebuje kakovostno prenovo. Učinkovito prenovo začnemo s temeljitim razmislekom in pogovorom z vsemi uporabniki vrta, na podlagi katerega nato sami ali pa s pomočjo strokovnjaka pripravimo dober načrt. Vse povedano bomo tako lahko najprej preverili na papirju in nato uresničili v naravi. V članku revije Moj mali svet je predstavljen primer prenove vrta.

Obstoječe stanje

Nasvet krajinske arhitektke glede izbora rastlin

Osrednji bivalni prostor na vrtu je kot podaljšek dnevne sobe pergola s popenjavimi rastlinami (1). Prevladuje vzpenjava dresen Polygonum aubertii, ki hitro prekrije površino pergole, za večjo pestrost pa posadimo tudi okrasne srobote Clematis sp.. Pergola je obdana z visoko gredo v obliki črke L, kamor posadimo zelišča in cvetoče enoletnice. Te rastline nam ob zadrževanju na terasi nudijo še poseben užitek, saj njihov vonj ustvarja dišeč ambient, poleg tega so kuharju in kuharici vedno pri roki. Pod dvignjeno gredico bo na majhnem strmem terenu nastal skalnjak z raznovrstnimi rastlinami (2). Bivalni del vrta lepo dopolni majhno okrasno drevo ameriškega drena Cornus florida 'Rubra' (3), ki je zanimivo v prav vseh letnih časih. Za njim uspeva obstoječa vinska trta.

Skica nove ureditve

Na dvoriščno stran tik ob vhodu v hišo posadimo zgodaj spomladi cvetoč nepozebnik Hamamelis x intermedia 'Arnold Promise' (4) in pod njim spomladanske čebulnice (Crocus sp. in druge). Dodamo lahko poljubno število drugih okrasnih trajnic. Zeleno ozadje tem rastlinam nudi gosta zimzelena zasaditev v škarpnikih (bršljan Hedera helix, zimzelen Vinca minor in druge).

Zelenjavni vrt je dvignjen in od ostalega dela vrta ločen z obstoječimi škarpniki. Najvišji del te strukture bo treba na novo obzidati, saj se seseda skupaj. Namesto ograje nad še kar visokim in spuščajočim se podpornim zidom iz škarpnikov, bomo zasadili okrasne grmovnice in trajnice. Začnemo s španskim bezgom Syringa vulgaris (5) – lahko v različnih sortah, nato pa sledijo brogovita Viburnum plicatum 'Mariesii' (6), forzicija Forsythia x intermedia (7), krilata trdoleska Euonymus alatus (8), vajgelija Weigela 'Nana Variegata' (9), cvetoče trajnice gavre Gaura lindheimeri (10), japonska vetrnica Anemone japonica (11) in druge. V ta del vrta (12) se lahko posadi tudi razno jagodičevje in za dopolnilo razne zelene pokrovnice.

Več: revija Moj mali svet, številka 07, letnik 45/2013

»Zeleni kvadrat« za vsakogar

Pametni ljudje se tako ali drugače vračamo k naravi, ki je življenjski prostor vseh živih bitij: rastlin, živali in človeka. Žal ljudje pogosto sploh ne razmišljamo oziroma preprosto pozabimo na lastno odgovornost do okolja v globalnem in lokalnem smislu. O pomenu zdravega okolja nas prepričajo šele grenke posredne in neposredne posledice prekomernega izkoriščanja narave in njenih virov. Naj vas spodbudim, da tako kot jaz začnete svoje sodelovanje z naravo z majhnimi koraki. Pomembno je, da pri vsem skupaj razmišljamo s svojo glavo, opazujemo naravo, nikdar ne obupamo in si za vzor vzamemo ljudi, ki jim je nekaj že uspelo. Vse življenje se namreč učimo drug od drugega.

Sam ne morem spremeniti ničesar, sem premlad/prestar, nimam dovolj denarja, nimam svoje zemlje, saj se ne izplača, … to so le izgovori, s katerimi opravičujemo lasten strah pred neuspehom. V kolikor smo pripravljeni na najslabše in hkrati upamo na najboljše, smemo brez pomislekov verjeti v svoj uspeh. Sčasoma si lahko ob vedno večjih in pogostejših akcijah dovolimo velike želje in cilje kot sta na primer »Vrt za vsakega Slovenca« ali »100 % prehranska samooskrba Slovenije«. Vse to seveda velja tudi za katerokoli drugo področje življenja. In kot pravi uspešna hrvaška vrtnarka Kornelija Benyovsky Šoštarić: »Pozitivne spremembe v določenem omejenem delu narave vplivajo tudi zunaj svojih meja in tudi drugje spodbudijo obnovo in pozitivne spremembe.« Včasih je torej dobro pogledati preko meja in enostavno biti sprememba, ki si jo želiš v svetu.

Star slovenski zelenjavni vrt ali »garteljc« je bil že nekoč zeleni kvadrat, kot ga 
pisuje Kornelija Benyovsky Šoštarić

Zeleni kvadrat Kornelije Benyovsky Šoštarić

V času, ko je v svetovnem merilu pridelava hrane postala visoko donosna industrijska panoga in imamo v trgovinah polne police živil vprašljive kakovosti, je zelo pomembno, čemu namenjamo svoj denar in čas. Od tega je odvisno tudi naše zdravje in kakovost bivalnega okolja ter vpliv človeka na planet Zemlja. Prav o tem je kot mlada novinarka veliko pisala Kornelija Benyovsky Šoštarić iz Zagreba, ki je končala študij vrtnarstva in oblikovanja krajine na agronomski fakulteti kot kompromis med želenim študijem slikarstva in željo staršev, da se ukvarja s čim bolj konkretnim. Za to odločitev ji ni žal, saj svojo likovno ustvarjalnost sedaj na svojstven način udejanja v vrtnarstvu in oblikovanju vrtov, poleg lepote narave pa jo pri delu nagovarja predvsem to, da zna za svojo družino sama pridelati zdravo hrano, česar uči tudi druge. 

Kornelija Benyovsky Šoštarić je avtorica knjige z naslovom Zeleni kvadrat, ki je bila prevedena tudi v slovenščino. Za hrvaško televizijo pripravlja čudovite oddaje o organskem vrtnarjenju »Vrtnarka« (»Vrtlarica«), ki jih snemajo kar v njenem vrtu. Nekaj teh oddaj je dostopnih tudi na vsem znanem internetnem kanalu Youtube, na sporedu pa je ob nedeljah že od septembra 2011 na HTV.

Košček zelenega mozaika

Smisel mojega, tvojega in vsakega drugega »zelenega kvadrata« je v tem, da namesto podrejanja narave ljudem pomaga odkrivati drugačen pristop, pride do sodelovanja z naravo. Gre za zdrav in obetajoč življenjski slog, ki zagotavlja tudi več zadovoljstva in sreče. Tako kot bi morali vsi znati kuhati, je življenjskega pomena tudi to, da znamo vsaj nekaj zdrave hrane tudi sami pridelati. To je hrana, ki na poti do naše mize ne prepotuje na tisoče kilometrov. Si lahko predstavljate ta čudoviti zeleni mozaik, ki bo skozi čas zacelil rane dolgo izkoriščane narave?

Več: revija Moj mali svet, številka 06, letnik 45/2013

Vsako srce potrebuje dom - objava besedila za natečaj znane priloge Deloindom

Pred vami je nekoliko daljše besedilo, ki sem ga napisala za natečaj Pero in papir priloge Deloindom (priloga Dela in Slovenskih novic). Več o natečaju najdete tukaj. Žal je bila konkurenca za objavo v tiskani prilogi prehuda, zato pa se mi zdi fino, da objavim vsaj na blogu. Prijetno branje!

Sem dekle, ki si želi boljši in lepši svet. Kljub krizi in vsemu negativnemu, kar nas trenutno obdaja, verjamem, da je predvsem v Sloveniji možen napredek v smislu večje kakovosti življenja in bivanja ter blaginje njenih prebivalcev. Samo poglejte, kako čudovita je naša krajina! Kako čudoviti ljudje smo lahko Slovenci, ko končno prenehamo skrbeti le za lastno korist in z dobrim namenom stopimo skupaj. Sama imam številne pozitivne izkušnje, ki lahko zgornje trditve potrdijo, pa naj gre za delovne akcije in splošno delovanje raznih organizacij in društev, pomoč sosedov tistim, ki jo potrebujejo, ali pa za novoustanovljeno podjetje, kjer skupina sodelavcev ustvarja kakovostne produkte in storitve ter napoveduje nova delovna mesta.

Slovenska krajina je čudovita!

Moja zgodba, ki se na svojstven in preprost način nekoliko navezuje tudi na prilogo Deloindom, se začenja z akcijami zbiranja odpadnega papirja, ki smo jih imeli v začetku osnovne šole. To so bili pestri dnevi, ko smo otroci med seboj po tihem tekmovali, kdo bo pred šolo pripeljal več papirja, ki smo ga dobili v bližnjih vaseh. Kdor je imel »kule« (voziček, v katerega smo naložili papir in ga nato lastnoročno v skupini potiskali proti šoli) in veliko poznanih sosedov in prijateljev (z veliko papirja), je pridobil neko posebno čast, ki se je takrat mogoče sploh nismo zavedali. Delali smo za skupni cilj, se ob tem zabavali in včasih med odpadnim papirjem odkrili tudi kaj takega, kar smo si nato vzeli domov. Spominjam se, da sem že takrat zbirala revije in članke o urejanju doma ter razne kuharske recepte. Zagotovo sem se na ta način prvič srečala tudi s prilogo Deloindom in v njej že kot otrok odkrila marsikaj zanimivega.

Oče je bil izvrsten mizar in tudi sama sem se v domači mizarski delavnici veliko naučila. Že od malega sem trdila, da bom arhitekt za notranjo opremo. Tak poklic se mi je zdel nekaj idealnega, urejanje doma pa mi je bilo še posebej blizu tudi zato, ker so starši zidali hišo. Skupaj smo hodili na razne sejme, zbirali informacije in počasi uresničevali materialni del našega skupnega doma. Postopoma sem se naučila, da ima podjetništvo številne prednosti, seveda pa lahko doživimo tudi njegove grenke plati.

Proti koncu osnovne šole sem verjetno prav v prilogi Deloindom odkrila poklic krajinskega arhitekta in takoj spremenila svojo poklicno željo iz otroštva v prvi življenjski cilj: želela sem postati krajinska arhitektka, urejati vrtove in svoj delovni čas preživeti predvsem zunaj. To je še vedno moj sanjski poklic, ki ga ne želim nikoli zamenjati, saj sem v naravi, pri stiku z zemljo in mojimi ljubimi rastlinami preprosto srečna. Kot otrok sem imela celo svojo »lekarno«: med plohi lesa, ki so se sušili za uporabo v mizarstvu, sem sušila na travniku nabrana zelišča in nato pripravljala čajne mešanice po navodilih iz različnih knjig. Po končani gimnaziji in prvi bolonjski stopnji študija krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti v Ljubljani sem svoj poklicni cilj delno že uresničila. Študij sem nadaljevala z izmenjavo na Švedskem, trenutno pa me do končane druge stopnje študija loči le še magistrska naloga.

Morda sem imela nekoliko bolj boleče obdobje odraščanja od svojih kolegov, saj po mojem mnenju nikoli ni bilo dovolj časa za iskren pogovor in druženje med družinskimi člani. Družina se je počasi povečala na pet otrok in kot najstarejša hči sem vedno nosila velik del odgovornosti za mlajša brata in sestri. Čutila sem, da se moram dokazovati in boriti za pozornost in naklonjenost svojih staršev, zato sem bila vedno »ta pridna«. Veliko je bilo prepiranja in na tihem sem si že zelo mlada želela stran – »doma« se nisem dobro počutila. Naša družina je bila tudi v času mojega študija večkrat na preizkušnji, največjo spremembo pa je prinesla nenapovedana očetova smrt. Vse to sem napisala zgolj z namenom, da vsi skupaj razmislimo, kaj je tisto, kar nas naredi in ohrani zares srečne. Pri ustvarjanju doma pravzaprav sploh ni pomembno, kako ga opremimo, kakšne materiale in barve izberemo. Najbolj važno je, da ustvarimo tak dom, da bomo v njem resnično doma. Dom je torej tam, kjer se vsi člani družine dobro počutimo, še toliko bolje pa je, če je oblikovan po naših željah. Mnogi delajo velike načrte in se pustijo prepričati prodajalcem, da to in ono zares potrebujejo za lastno srečo. Preden se torej odločite, da si nekaj privoščite, dobro premislite, ali vas bo to resnično osrečilo ali pa gre le za polnjenje praznine, ki vlada v vas samih in v vaših odnosih z bližnjimi. Morda pa gre za tipično slovensko spodbujanje nevoščljivosti pri sosedih oziroma prazno dokazovanje, ki nikomur ne prinese nič dobrega?

Vsako srce potrebuje dom

Vsako srce potrebuje dom je naslov knjige, ki sem jo pred petimi leti, pri svojih dvajsetih, dobila v dar. Takrat še nisem vsega razumela, kar razumem zdaj, vendar me je vsebina knjige vedno znova nagovorila in pomirila, ko ni bilo nikogar, ki bi mi nudil tolažbo. Prebrala sem še ogromno drugih knjig. Z njimi sem odrasla, se naučila živeti tako, da sem danes srečna, ne glede na to, ali sem v družbi, z družino ali sama. Za prav vsako življenjsko izkušnjo sem še kako hvaležna. Zaradi vsega, kar se je zgodilo, sem to, kar sem. Pri svojih petindvajsetih letih tako že dve leti živim na svojem v najeti garsonjeri, imam čudovit vrt, dokončujem študij krajinske arhitekture, prepevam za svojo dušo in počasi ustanavljam lastno podjetje. Seveda bi se našlo še kaj, česar nisem napisala, saj sem človek, ki vedno dela tisoč in eno stvar.

In zakaj verjamem, da si Slovenija lahko privošči večjo kakovost življenja in bivanja? Strinjam se, da smo naredili že marsikatero napako (razpršena gradnja, kričeče fasade, prevelike hiše, v katerih nihče ne živi, parcele, ki se zaraščajo ali pa so polne navlake …), ki je morda razvrednotila del slovenskega prostora. Menim, da to ni dovolj velik razlog, da se ne potrudimo, da bi naredili kaj novega, da bi si upali želeti nekaj več. Spodbujam vas, da si vsi skupaj in vsak za sebe na nivoju lastnega doma in zadovoljstva s samim seboj ali celo širše – na nivoju svojega kraja, okoliša, države in sveta – iskreno želimo več. Premagajmo lastne stereotipe in strahove!

Slovenci smo delavni in sposobni ljudje, ki bi morali le povedati na glas, da si resnično želimo skupne blaginje. Na nas je, da si prizadevamo za tisto, kar si želimo imeti. Ko enkrat vemo, kaj si želimo, ter nekaj naredimo za to, da bi slednje čim prej dosegli, smo že na poti uspeha. Verjemite, da sem vse to preizkusila na lastni koži in lahko rečem, da rek: »Kjer je volja, tam je pot!« še kako drži tudi pri ustvarjanju boljših pogojev za življenje in bivanje. Žal se vse skupaj ne more zgoditi čez noč in nihče ne bo ničesar naredil namesto vas samih. Tudi jaz imam še vedno številne šibke točke, vendar delam na tem, da postanem tak človek, kot si želim biti. Poizkusila sem že marsikaj, kar ni obrodilo sadov, vendar sem z vsakim neuspehom bližje tistemu, kar si želim in iščem.

Jaz danes

V preteklem mesecu aprilu, ki je mimogrede mesec krajinske arhitekture, smo lahko prav vsi iz raznih medijev spoznali še vedno aktivno krajinsko arhitektko Juto Krulc, ki je praznovala svoj stoti rojstni dan. Njeno delo tudi mene navdušuje, še bolj pa cenim to, da v ljudeh išče iskreno lepoto. To je nekaj, za kar smo morda mislili, da smo kot družba za vedno pozabili. Verjamem, da se v vsakem človeku skriva mnogo dobrega in če temu dovolimo na površje, smo lahko prav vsi srečni.

Svoje življenjsko poslanstvo vidim v tem, da ljudem pomagam odkrivati pravo kakovost življenja in bivanja v zelo širokem smislu. Želim si, da izkoristite vse potenciale vašega vrta in sem vam pri tem pripravljena pomagati s svojim znanjem in izkušnjami. Končni izdelek je lep in funkcionalen vrt, ki je hkrati okvir in središče mojega, tvojega, vsakega doma! Poleg svetovanja glede načrtovanja in oblikovanja krajine se želim ukvarjati tudi s solopetjem. Ob posebnih priložnostih kot so svečani obredi (poroke, pogrebi) in drugi dogodki, želim na svoje poslušalce prenašati pozitivno sporočilo in veselje do življenja. Pozitivnost, odgovorno delo, čudenje in ljubezen. To je vsebina, ki naj napolni moje in tvoje srce!

Vsem ljudem sveta želim, da bi si znali in upali ustvariti dom po svoji meri, seveda z vsaj nekaj zelenja, ki navdihuje vsako dušo. Pri tem nam vsem skupaj lahko pomaga tudi priloga Deloindom, ki jo vsakokrat, ko mi pride pod roke, z veseljem prelistam.

Kriteriji kakovosti zunanjega prostora

Za sodobnega človeka ima kakovost življenja in bivanja velik pomen. V prostoru, za katerega menimo, da je kakovosten, se dobro počutimo. Lahko rečemo, da je kakovostno bivalno okolje temelj našega zadovoljstva. Na vrtu, v urbanem parku ali v naravnem okolju si naberemo novih moči za delo, ki ga opravljamo. Čisto, kakovostno okolje pozitivno vpliva tudi na zdravje ljudi, ki v njem bivajo.

Osem značilnosti kakovostnega zunanjega prostora

Na Švedskem so na univerzi za agronomske vede (SLU - Sveriges lantbruksuniversitet) ob raziskovanju pomena zelenega okolja za ljudi razvili metodo, po kateri je možno ocenjevati kakovost zunanjega bivalnega prostora. Več o tem v tabeli in v spodaj omenjeni reviji. 

Pogled slovenske družbe

Kakovost zunanjega bivalnega prostora ima velik vpliv na kakovost življenja ljudi. Zavedanje o tem tudi v slovenski družbi počasi raste, vendar se stroka morda še vedno premalo ukvarja s temeljnimi značilnostmi kakovosti bivanja. Pri nas namreč podobnih študij ne najdemo. V strokovnih krogih je na raznih natečajih za zunanje ureditve bolj kot zadovoljen uporabnik pomembna unikatnost izdelka, način predstavitve projekta in njegova umetniška vrednost.

Pestrost na domačem vrt ali v parku dosežemo z uporabo različnih rastlin. Uporabimo drevesa (listavce in iglavce), grmovnice in trajnice, če želimo tudi enoletnice. Tak vrt kar vabi k odkrivanju njegovih skrivnosti.

Okolje je kompleksen sistem z veliko elementi in lastnostmi, ki naj skupaj tvorijo skladno celoto. Izkušnja narave v zgodnjem otroštvu pogosto določa odnos odraslih ljudi do narave. Vsi si želimo, da bi imeli do narave zdrav odnos. Mladi v mestih premalo svojega prostega časa preživijo na prostem, kar vpliva na njihovo telesno in duševno zdravje ter odnose z drugimi ljudmi. Še vedno se premalo zavedamo, da so drevesa in ostalo zelenje pljuča naše Zemlje, ter da nam stik z naravo dejansko pomaga, da smo boljši ljudje.

Vabljeni h komentiranju.

Več: revija Moj mali svet, številka 05, letnik 45/2013